Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021
Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.
Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:
»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«
Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.
V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:
»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«
Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.
Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:
»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.
Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.
Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021
Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.
Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:
»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«
Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.
V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:
»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«
Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.
Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:
»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.
Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.
Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov