Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bralec: Renato Horvat
Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021
Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.
Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.
Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.
Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.
Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.
Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bralec: Renato Horvat
Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021
Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.
Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.
Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.
Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.
Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.
Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov