Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat

Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021

Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.

Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota  Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.

Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.

Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.

Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.

Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.