Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bralec: Renato Horvat
Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021
Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.
Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.
Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.
Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.
Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.
Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bralec: Renato Horvat
Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021
Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.
Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.
Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.
Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.
Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.
Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov