Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

18.04.2022

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021

Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.

Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.

Naslov romana Naš skupni prijatelj lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih David Copperfield, Oliver Twist in Nicholas Nickleby, ali z vodilnim motivom, kot so Veliko pričakovanje, Pusta hiša, Povest o dveh mestih. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.

O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.

V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:

»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«

Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.

 »Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«

Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.

Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.

Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:

 »In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«

V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.

Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.

Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu Naš skupni prijatelj o Dickensu piše: »Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«

Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.

Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:

»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«

 V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

18.04.2022

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021

Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.

Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.

Naslov romana Naš skupni prijatelj lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih David Copperfield, Oliver Twist in Nicholas Nickleby, ali z vodilnim motivom, kot so Veliko pričakovanje, Pusta hiša, Povest o dveh mestih. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.

O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.

V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:

»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«

Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.

 »Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«

Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.

Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.

Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:

 »In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«

V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.

Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.

Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu Naš skupni prijatelj o Dickensu piše: »Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«

Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.

Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:

»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«

 V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.


12.03.2020

Negar Djavadi: Dezorientalka

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja


09.03.2020

Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Aleksander Golja.


09.03.2020

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


09.03.2020

Svetlana Slapšak: Volna in telo

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


06.03.2020

Tommaso

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Jadralke

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


24.02.2020

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.02.2020

Blaž Iršič: Človek pod luno

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja


24.02.2020

Stoletje družine Tönnies

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


21.02.2020

Ne pozabi dihati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.02.2020

Mleko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 71 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov