Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralec: Renato Horvat
Novo mesto: Goga, 2021
Sporočilo Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: Grb, Portugalsko morje in Zakriti, ti pa se členijo v še krajše cikle.
Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, »ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.
Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.
Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: »Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«
Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.
V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralec: Renato Horvat
Novo mesto: Goga, 2021
Sporočilo Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: Grb, Portugalsko morje in Zakriti, ti pa se členijo v še krajše cikle.
Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, »ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.
Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.
Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: »Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«
Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.
V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov