Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralec: Renato Horvat
Novo mesto: Goga, 2021
Sporočilo Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: Grb, Portugalsko morje in Zakriti, ti pa se členijo v še krajše cikle.
Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, »ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.
Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.
Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: »Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«
Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.
V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralec: Renato Horvat
Novo mesto: Goga, 2021
Sporočilo Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: Grb, Portugalsko morje in Zakriti, ti pa se členijo v še krajše cikle.
Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, »ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.
Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.
Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: »Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«
Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.
V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ
Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/
Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ
Drama SNG Maribor Ödön von Horváth: Kazimir in Karolina Premiera 11. maj 2018, Stara dvorana Po prevodu Boruta Trekmana Režija Eduard Miler Dramaturginja in avtorica priredbe Žanina Mirčevska Scenograf Branko Hojnik Avtor videa in oblikovalec svetlobe Atej Tutta Kostumografinja Jelena Proković Koreograf Sergiu Moga Igrajo Petja Labović, Ana Urbanc, Davor Herga, Timon Šturbej, Nika Rozman, Kristijan Ostanek, Gorazd Žilavec, Mojca Simonič, Maša Žilavec, Žan Koprivnik, Matija Stipanič Ljubezen Kazimirja in Karoline se zamaje v trenutku, ko Kazimir izgubi delo taksista. S tem trenutkom se je v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor sinoči tudi začela premierno uprizorjena gledališka predstava Kazimir in Karolina. V režiji Eduarda Milerja in dramaturški priredbi Žanine Mirčevske je nastala po besedilu avstrijsko-madžarskega avtorja Edmunda Josefa von Horvátha, znanega tudi z imenom Ödön von Horváth. Predstavo Kazimir in Karolina si je ogledala Simona Kopinšek. Foto Damjan Švarc https://www.sng-mb.si/predstave-drama/kazimir-in-karolina/
Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič. Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje. Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.
Neveljaven email naslov