Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?
Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …
Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.
Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.
Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?
Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …
Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.
Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov