Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?
Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …
Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.
Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.
Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?
Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …
Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.
Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Neveljaven email naslov