Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Maribor: Litera, 2021
Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.”
Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.”
Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!”
Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi.
Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4 9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.”
Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Maribor: Litera, 2021
Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.”
Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.”
Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!”
Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi.
Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4 9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.”
Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov