Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Ljubljana: Hiša poezije, 2021

"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita."

Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša Milje do Trsta v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi Odpiranje v trajnico subjekt vpraša naslovnika:

"... kaj misliš o tem,

/.../

poletni prepotenosti / zimski prezeblosti,

obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe,

kako tanka črta se boči med obema?"

Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi Orfejevridika. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem Draga Sabina, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki Milje do Trsta so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza.

Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige Milje do Trsta, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom Leta v oklepaju (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi Učna ura: eine Jüdin?, ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. Milje do Trsta so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.