Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Ljubljana: Hiša poezije, 2021
"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita."
Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša Milje do Trsta v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi Odpiranje v trajnico subjekt vpraša naslovnika:
"... kaj misliš o tem,
/.../
poletni prepotenosti / zimski prezeblosti,
obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe,
kako tanka črta se boči med obema?"
Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi Orfejevridika. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem Draga Sabina, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki Milje do Trsta so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza.
Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige Milje do Trsta, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom Leta v oklepaju (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi Učna ura: eine Jüdin?, ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. Milje do Trsta so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Ljubljana: Hiša poezije, 2021
"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita."
Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša Milje do Trsta v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi Odpiranje v trajnico subjekt vpraša naslovnika:
"... kaj misliš o tem,
/.../
poletni prepotenosti / zimski prezeblosti,
obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe,
kako tanka črta se boči med obema?"
Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi Orfejevridika. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem Draga Sabina, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki Milje do Trsta so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza.
Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige Milje do Trsta, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom Leta v oklepaju (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi Učna ura: eine Jüdin?, ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. Milje do Trsta so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov