Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič

Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022

Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta Vijolični hibiskus in Polovica rumenega sonca, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej Zapiski o žalovanju, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.

»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,« piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.

Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.

Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.

Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.

Čeprav so Zapiski o žalovanju drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.