Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021
Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu Vrnitev v Reims. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. Vrnitev v Reims ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.
»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,« pravi Eribon. Vrnitev v Reims je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. Vrnitev v Reims tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.
Kajti kot že prej bell hooks v knjigi Naša pozicija: razred je pomemben, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.
Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev Vrnitve v Reims je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.
Delo Vrnitev v Reims preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.
Na koncu lahko rečemo, da je Vrnitev v Reims izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021
Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu Vrnitev v Reims. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. Vrnitev v Reims ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.
»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,« pravi Eribon. Vrnitev v Reims je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. Vrnitev v Reims tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.
Kajti kot že prej bell hooks v knjigi Naša pozicija: razred je pomemben, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.
Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev Vrnitve v Reims je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.
Delo Vrnitev v Reims preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.
Na koncu lahko rečemo, da je Vrnitev v Reims izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov