Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.
V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.
A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.
V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.
A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov