Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči.  Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.

V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.

Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.

Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.

Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.

Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.

Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.