Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih
Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči. Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.
V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.
Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.
Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.
Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.
Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.
Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.
Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih
Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči. Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.
V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.
Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.
Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.
Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.
Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.
Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.
SNG Drama Ljubljana Koproducent Kraljevsko pozorište Zetski dom, Cetinje Pogovori o ljubezni Avtorji besedila so ustvarjalci uprizoritve premieri 14. september 2019 Kraljevsko pozorište Zetski dom na Cetinju, 12. oktober 2019 veliki oder SNG Drama Ljubljana Režiser Jernej Lorenci Dramaturg Matic Starina Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Branko Rožman Koreograf Gregor Luštek Oblikovalci svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik, Juš Zidar Lektorica Tatjana Stanič Korepetitorica in svetovalka za petje Zvezdana Novaković Asistent režije in producent Juš Zidar Asistentka kostumografinje Bernarda Popelar Lesjak Igrajo Barbara Folchitto, Daniele Gaggianesi, Janez Škof, Jelena Laban, Karmen Bardak, Krist Lleshi, Maruša Majer, Matia Llupa, Srdjan Grahovac, Zvezdana Novaković Ljubljana je po septembrskih uprizoritvah na Cetinju druga postaja na poti mednarodne koprodukcije projekta z naslovom Pogovori o ljubezni. Nastal je v okviru in s podporo evropskega programa Interreg z igralci iz Črne Gore, Slovenije, Italije in Albanije, z režiserjem Jernejem Lorencijem in njegovo ekipo. Vtise s premiere je strnil Dušan Rogelj. Foto: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=3313 Na fotografiji: Jelena Laban, Janez Škof, Krist Lleshi in Matia Llupa Foto: Duško Miljanić
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Ben Jonson, Stefan Zweig Volpone 1605, 1926 Črna komedija Premiera: 10. oktober 2019 Prevajalec (Ben Jonson) Janez Menart Prevajalka (Stefan Zweig) Mojca Kranjc Avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumograf Leo Kulaš Avtor videa Izidor Farič Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografa (študijsko) Lara Kulaš Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k.g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g., Boris Kerč Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Volpone; komedijo Bena Jonsona o pohlepu so v Angliji prvič uprizorili leta 1605. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jonsonovega Volponeja predelal Stefan Zweig; poenostavil ga je, prestavil v prozo in dodal srečen konec. Avtor priredbe in režiser tokratne uprizoritve je Diego de Brea. Vtise po premieri Volponeja na velikem odru Mestnega gledališča je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Jaka Lah, Primož Pirnat Avtor Peter Giodani
Drama SNG Ljubljana – Mala drama Amelia E. Na osnovi besedila Preživela Maje Gal Štromar Krstna uprizoritev Premiera 4. oktober 2019 Režiser Dorian Šilec Petek Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Lektor Arko Dramaturška sodelavka in asistentka režiserja Urša Adamič Oblikovalka luči Mojca Sarjaš Igra Zvezdana Mlakar Uprizoritveno različico besedila je oblikovala ekipa. Še veste, kdo je prvi z motornim letalom preletel Atlantik? Seveda … (Charles Lindberg, pisalo se je leto 1927) In kdaj se je tega podviga samostojno lotila ženska? Ne bi vedeli? Samo pet let po Lindbergu (1932) je v prvem poskusu to uspelo Amelii Earhart, pri 35. letih že slavni letalki in nosilki več rekordov. Manj znano, pa sila zanimivo življenjsko zgodbo o drzni in neustavljivi Amelii – (preminila je v nesreči leta 1937, četrtino poti pred koncem etapnega poleta okoli sveta) – je v Mali drami v obliki monodrame izvedla igralka Zvezdana Mlakar. Uprizoritev je pripravil režiser Dorian Šilec Petek s sodelavkami, ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3318
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Neveljaven email naslov