Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih
Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči. Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.
V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.
Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.
Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.
Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.
Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.
Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.
Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih
Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči. Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.
V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.
Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.
Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.
Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.
Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.
Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.
Slovensko stalno gledališče Trst William Shakespeare: Hamlet Premiera 21. september 2018 Režiser Matjaž Farič Prevajalec Ivan Cankar Dramaturginja Staša Prah Glasba Laibach Kostumograf Alan Hranitelj Scenograf Peter Furlan Lektorica Tatjana Stanič Scenska poslikava Aleksander Starc Igrajo Klemen Janežič, Jan Bučar, Tina Gunzek, Primož Forte, Jernej Čampelj, Sara Gorše, Tines Špik, Vladimir Jurc, Miranda Trnjanin NAPOVED: V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odprli novo sezono s predstavo Hamlet. Shakespearovo klasično delo je režiral Matjaž Farič. Tam je bila tudi Ivana Zajc. Foto Luca Quaia http://www.teaterssg.com/event/hamlet/
Ivor Martinić po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija, Nicole Badalucca Somrak bogov Premiera 21. september 2018, Stara dvorana Režiser Dalibor Matanić Prevajalka Mojca Marič Dramaturg Ivor Martinić Scenograf Marko Japelj Kostumograf Leo Kulaš Lektorja Mojca Marič, Janez Bostič Skladatelja Alen Sinkauz in Nenad Sinkauz Oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec Igrajo Petja Labović, Nataša Matjašec Rošker, Uroš Fürst, Kristijan Ostanek, Davor Herga, Eva Kraš, Timon Šturbej, Žan Koprivnik, Miloš Battelino V mariborski Drami so premierno uprizorili predstavo Somrak bogov. Dramsko besedilo o propadu aristokratske nemške družine in sočasnem vzponu nacizma je po istoimenskem filmu napisal dramaturg Ivor Martinić. Predstavo v režiji Daliborja Matanića si je ogledal Rok Bozovičar. Foto https://www.sng-mb.si/predstave-drama/somrak-bogov/
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere: Lidija Hartman.
V Prešernovem gledališču v Kranju so novo sezono odprli z vsem dobro znano pravljico Frana Levstika Kdo je Vidku napravil srajčico. Dramatiziral jo je letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, režirala pa Katja Pegan. Posebnost predstave so pesmi, ki jih odpoje slovenska pevka Tinkara Kovač. Več pa Ana Rozman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.
Recenzent: Robert Kralj Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič
Avtrorica recenije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič
Grosse Erwartungen/Velika pričakovanja je šesta predstava domačega kolektiva Beton Ltd., ki so je premierno odigrali v sklopu 21. festivala Mladi levi, 30. avgusta 2018, v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Nada Žgank
Neveljaven email naslov