Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
foto: Peter Uhan
Gledališka uprizoritev po istoimenskem filmu v SNG Drami Ljubljana
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Gledališka uprizoritev Velikega diktatorja v dogodkovnem smislu sledi filmski predlogi in pred režiserja nalaga odgovornost dinamične in inventivne režije, ki Diegu de Brei tudi uspe. Prizori si nemoteno sledijo drug za drugim in živahno prehajanje med prizorišči, vsebinami iz stranskih motivov ter skoki iz ene v drugo vlogo, kar izvaja majhna ekipa igralcev, je brezhibno. Igralci: Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar, Valter Dragan in Eva Jesenovec, svojo veščino izpričujejo v številnih virtuoznostih, saj se predstava tudi slogovno ravna po izvirniku in posega po izraznih sredstvih mima in gibalnih intervencij. Le Tina Vrbnjak in Bojan Emeršič igrata le po eno vlogo, prva judovsko dekle, in je v svojih virtuoznostih prav tako izjemna, drugi igra Napalonija, vodjo države Bakterije in zvesto sledi začrtanemu liku brezkompromisnega samovšečneža, ki to svojo lastnost najraje kaže pred drugimi. Izjemen je prav tako nastop pianista Jožija Šaleja, tudi skladatelja, ki z glasbeno spremljavo, podobno kot v nemih burleskah, dogajanju določa ritem in vzdušje, večkrat sta usklajeni tudi glasba in igralska akcija. Pomensko uprizoritev ne sega dlje od Chaplinovega izvirnika, nenazadnje se je zgodovina tragično ponavlja, dobrodošel bi bil le kritični premislek o vlogi in odnosu moških do ženskega lika. Vendar pa je učinek Velikega diktatorja na današnjega gledalca drugačen: sklepni monolog, ki ga pove judovski brivec, ko ga naključno zamenjajo s führerjem, dandanes ne vsebuje upanja ali poziva, temveč je v svojem brezupu izjemno tragičen.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
foto: Peter Uhan
Gledališka uprizoritev po istoimenskem filmu v SNG Drami Ljubljana
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Gledališka uprizoritev Velikega diktatorja v dogodkovnem smislu sledi filmski predlogi in pred režiserja nalaga odgovornost dinamične in inventivne režije, ki Diegu de Brei tudi uspe. Prizori si nemoteno sledijo drug za drugim in živahno prehajanje med prizorišči, vsebinami iz stranskih motivov ter skoki iz ene v drugo vlogo, kar izvaja majhna ekipa igralcev, je brezhibno. Igralci: Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar, Valter Dragan in Eva Jesenovec, svojo veščino izpričujejo v številnih virtuoznostih, saj se predstava tudi slogovno ravna po izvirniku in posega po izraznih sredstvih mima in gibalnih intervencij. Le Tina Vrbnjak in Bojan Emeršič igrata le po eno vlogo, prva judovsko dekle, in je v svojih virtuoznostih prav tako izjemna, drugi igra Napalonija, vodjo države Bakterije in zvesto sledi začrtanemu liku brezkompromisnega samovšečneža, ki to svojo lastnost najraje kaže pred drugimi. Izjemen je prav tako nastop pianista Jožija Šaleja, tudi skladatelja, ki z glasbeno spremljavo, podobno kot v nemih burleskah, dogajanju določa ritem in vzdušje, večkrat sta usklajeni tudi glasba in igralska akcija. Pomensko uprizoritev ne sega dlje od Chaplinovega izvirnika, nenazadnje se je zgodovina tragično ponavlja, dobrodošel bi bil le kritični premislek o vlogi in odnosu moških do ženskega lika. Vendar pa je učinek Velikega diktatorja na današnjega gledalca drugačen: sklepni monolog, ki ga pove judovski brivec, ko ga naključno zamenjajo s führerjem, dandanes ne vsebuje upanja ali poziva, temveč je v svojem brezupu izjemno tragičen.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Neveljaven email naslov