Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Ocena filma Režiser: Sam Taylor-Johnson Nastopajo: Marisa Abela, Jack O'Connel, Lesley Manville, Eddie Marsan Piše: Muanis Sinanović Bere: Bernard Stramič Back to Black je še eden v vrsti že skoraj nepreštevnih biografskih filmov o legendah popularne glasbe, s katerimi filmska industrija zabava gledalce po svetu v zadnjih letih. Kritiki jih večinoma ocenjujejo slabše kot občinstvo in zdi se, da bo tudi pri najnovejšem tako. Vsekakor ne gre za filmsko mojstrovino, a treba bi bilo prisluhniti tudi vtisom občinstva, ki včasih gotovo premore več uvida kot zbor poklicnih kritikov. Podobno kot pred kratkim videni Bob Marley: One Love je tudi Back to Black zgodba, ki nagovarja slehernika. Pri tem se ne trudi biti povsem izvirna in pretanjena, ravno zato pa, tako kot dobre pesmi, ki ne pripadajo visoki kulturi, občinstvu izvabi prvinska čustva s prepoznanjem v protagonistki. S psihološkega stališča karakterizacija zdrži preizkus in nam prikaže pot posameznice, ki čustvuje močneje, ki je nagnjena k impulzivnosti, obenem pa je ustvarjalna. In nas instinktivno pripelje do jedra protislovja med posameznikom in družbo, ki take posameznike vklepa v imenu svobode, romantične ljubezni in nadarjenosti, se hrani z njihovo dramatičnostjo in romantizira njihovo trpljenje, nazadnje pa jih prepusti propadu. Prikaže nam osebo, ki bi lahko v družbi, temelječi na drugačnih vrednotah, še več prispevala k skupnosti, obenem pa živela zadovoljivejše življenje. Fotografija je, kot smo pri tem vajeni, nekoliko kičasta. Poudarjeni so močni kontrasti in značilne barve danih okolij, ki so prikazana minimalistično, skoraj odrsko. Vendar prav ta izrazitost, ki meji na kič, omogoči, da nas film posrka v svet hedonizma, glasnih koncertov, tipičnih angleških sob in pubov. Da lahko z liki sočustvujemo, poskrbi tudi močna prezenca Marise Abela, ki utelesi nekoliko karikirano, a vendarle zadovoljivo prikazano Amy Winehouse v vsej njeni brezkompromisnosti in kaotičnosti. Film gotovo nekoliko pretirava z glasbo, ki je med drugim sestavljena iz pesmi, nad katerimi se je navduševala pokojna glasbenica, in drugih, značilnih za tisto obdobje angleške popularne kulture. Miks sam po sebi je vrhunski, vendar vseobsegajoč, včasih vsiljiv. Vendar je na drugih mestih uvrščen smiselno, ko kot prostorski zvok poudarja junakinjino obsedenost s poslušanjem. Kot pri drugih sorodnih filmih je tudi na tem nekaj gledališkega. Prizori spominjajo na oder, scenarij pa na klasično dramsko besedilo. Podobno je z igro, ki temelji na ekspresiji in ne toliko na posameznih detajlih. In kot rečeno, včasih družbeni komentar najdemo tam, kjer ga manj pričakujemo, drugače kot pri filmih, ki težijo k večji umetniški izoblikovanosti.
Ocena filma Režiser: Rose Glass Nastopajo: Kristen Stewart, Katy O’Brian, Ed Harris, Jena Malone, Anna Baryshnikov, Dave Franco Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Najnovejši celovečerni film britanske režiserke in scenaristke Rose Glass Kri moje ljubezni je tako večplasten, da bi se verjetno brez težav uvrstil tako med Liffove ekstravagantneže in izbrance festivala žanrskih poslastic Kurja polt kot tudi na programa Festivala LGBT ali Mesto žensk. Intenzivna strastna romanca med zadržano in vase zaprto vodjo lokalne telovadnice Lou in mimo potujočo eksplozivno bodibilderko Jackie, ki okvirja celotno filmsko dogajanje, je namreč predstavljena tako naravno in stvarno, da pušča dovolj prostora tistim resnično perečim družbenim vprašanjem, predvsem družinskemu nasilju. Dogajanje je spretno postavljeno na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko po režiserkinih besedah svet še ni zapadel nihilizmu naslednjega desetletja in so bile sanje še vedno visokoleteče, zmaga na regionalnem bodibilderskem tekmovanju pa je v resnici še lahko pomenila odskok v novo, boljše življenje. Ali pa se je tako vsaj zdelo. Jackie in Lou, to je skrajšana oblika imena Louise, v tem je moč slutiti poklon filmu Thelma in Louise, sta si na prvi pogled povsem različni ženski, z nezdružljivima osebnostma in energijo, ki bi prej rušila kot gradila, a obe skrivata temno preteklost in nazadnje je to več kot dovolj trden temelj za njuno ljubezen. Ta pa je, v skladu z žanrom in vzdušjem brezkompromisnega ameriškega jugozahoda, že kmalu po vzcvetu postavljena na hudo preizkušnjo, ko Loujina sestra zaradi nasilnega moža spet konča v bolnišnici, Jackie pa rahlo nepremišljeno stvari vzame v svoje roke. Ko se v vso godljo vmeša še ekscentričen lokalni kralj orožja, je krvav vrhunec v črnohumornem tarantinovskem slogu seveda neizogiben. Dodatno razsežnost filmu Kri moje ljubezni dodaja izjemna kemija med protagonistkama. Tiha, obvladana Lou, polna temnih skrivnosti, se zdi kot na kožo napisana izvrstni Kristen Stewart, ki spretno prehaja med živčnostjo in odločnostjo, med potrebo po obvladovanju in željo po predaji, nepredvidljiva energijska bombica Jackie pa je našla svoje popolno utelešenje v Katy O'Brian, nekdanji poklicni bodibilderki. Trk njunih energij povzroči neverjetno eksplozijo, ki je resnična gonilna sila filma. Kri moje ljubezni je film, ki bo navdušil predvsem žanrske sladokusce, vendar ne gre spregledati, da je v njem tudi veliko pomembnih družbenokritičnih prvin in da skorajda z vsakim kadrom ambiciozno ruši stereotipe ter si drzne iti dlje, kot so šli tovrstni filmi pred njim.
Piše Aljaž Krivec, bere Matjaž Romih. Po daljšem premoru od v letu 2015 izdanega pesniškega prvenca Troheji je Matjaž Zorec ponudil v branje novi knjigi: prozno Fukscene in nekoliko novejšo pesniško Večerna zora. Kljub časovni vrzeli in ne nazadnje naravi naslovov, ki bi lahko implicirali tudi večje estetske zareze, je mogoče reči, da pesnik ob tem ohranja svoj prepoznavni izraz. Jezikovnega registra ne zamejuje, demokratično uporablja vse, kar pesem potrebuje, da izrazi svojo moč, najsi gre za izposojanje iz strokovnega izrazja, mestoma kakšno skoraj arhaično žlahtnost ali ne nazadnje, če si naj dovolim ta malomeščanski izraz, vulgarnost. In ob tem se povrh vsega zdi, kot se je ob Zorčevi poeziji že ugotavljalo, da pravzaprav vse prinese na pladnju. Slednje v nekaterih ozirih neizpodbitno drži. Večerna zora, pa če se naslov še tako zdi primeren za knjigo izbrane poezije Otona Župančiča, komaj kaj skriva za metaforami in se niti ne trudi česarkoli povedati na tradicionalno polikan način. V resnici daje občutek, da se zaveda, da je izšla v trenutku zgodovine, v katerem za kaj takega sploh ni več časa. Toda v katerem trenutku zgodovine razen v očitnem, torej poznem kapitalizmu? Po zbirki Večerna zora v resnici lahko lovimo neke tematske momente; pojavljajo se birokracija, pogojno rečeno zafuranost civilizacije, rešiteljstvo, nezainteresiranost, psihopatskost, hinavstvo in tako naprej. Nabor nekih skoraj dramskih človekovih lastnosti, ki se v Zorčevi zbirki neposredno prevajajo v podobo družbe ali kar človeštva. Če se ta razlaga zdi nekoliko preveč splošna, je mogoče podobno reči tudi za zbirko. Seveda lahko tipamo za nekim duhom časa, se nemara spomnimo konkretnih dogodkov ali oseb, a bolj specifično tarčo, ki se sicer ves čas branja zdi implicirana, je težje razbrati, zato se polnejša podoba izrisuje predvsem ob posamičnih tarčah iz katerih pa je, roko na srce, na koncu vendarle mogoče sestaviti neko novo podobo, ki je še najbližje sprijaznjenosti. Uporabljena sta bila pojma trenutka in posamičnosti, kar sta povsem primerni besedi tako za refleksijo vsebine Zorčeve zbirke kot tudi za njeno oblikovno naravo. To ujemanje jasno kaže, da so v posredovanje neke vsebine uprte vse pesnikove sile. In tu je mogoče govoriti o izrazito hitrem toku. Verzi so, brez izjeme, dolgi po eno besedo in se množijo skoraj 170 strani. Če je mogoče reči, da se skozi knjige prebijamo z vsakim obrnjenim listom od zgoraj navzdol, potem skozi Zorčevo zbirko drvimo, v bistvu se zdi, kakor da ves čas padamo ali se morda spuščamo v nekakšen vodnjak, hkrati pa je vsaka beseda postavljena pred neizbiro: šteti in nositi mora veliko vrednost, sicer sploh ne moremo naprej. Tako kot sama izbira jezika in dosledno razumevanje verza kot enote z eno samo besedo, je demokratično razumljeno tudi vstopanje vsake posamezne besede in naposled še pesmi v knjigo. Večerna zora ne pozna ločil ali velikih začetnic, le zvezdice se pojavijo na mestih, ki naj označujejo zaključek pesmi, a se vendar ne zdijo zares to, temveč bolj nekakšno zaokrožanje misli, ki se naposled spenjajo v formo, ki bi jo bilo mogoče razumeti celo kot pesnitev. A to nikakor ne pomeni, da je vse napisano na isto vižo. Gre za nekakšno valovanje, ki ga je mogoče ugledati šele iz razdalje. Na mikroravni lahko vidimo, da se nek provizoričen stavek prelije v naslednjega, pri čemer nemalokrat ustvari svojstveno obliko anžambmaja, prav tako lahko vidimo tiste trenutke, kjer se pesemski tok zazre vase, kakor da bi moral do konca raziskati jezikovno situacijo, v kateri se je znašel, preden se lahko prestavi naprej. In potem je sama logika jezika oz. poezije tista, ki to omogoči, ne pa neka predpesemska vsebina, ki šele mora biti ubesedena. Takšni so recimo verzi 68. strani: »in / imamo / parjenje / izparevanje / snovi / dnovi / moji / modulacije / modalnosti / modrikanje«. Skratka, pomeni valujejo in se včasih obrnejo na pomenskih križiščih, ki so hkrati križišča jezika, medtem ko je na makroravni opaziti duhove lucidnega komentarja, pankerskega odpora, na nekaterih mestih, posebej proti koncu knjige, pa denimo še nekaj skoraj romantično obarvane lirike. Struktura zapisa, ki jo je pesnik Matjaž Zorec izbral, z vidika sile verza, posredovanja vsebine in splošnega estetska učinka skriva mnoge čeri, na katerih je mogoče nasesti, a se tozadevno na primeru Večerne zore izkaže za odlično potezo. Prej, kar je morda nenavadno, se pojavi pomislek o izkristaliziranosti širšega konteksta tarče kritike, saj slednjo predvsem sumimo.
Piše Nada Breznik, bere Lidija Hartman. Roman Naš človek na nebu je Vladimir P. Štefanec napisal na podlagi resničnih biografskih podatkov o pilotu Josipu Križaju, doma iz vasi Kopriva na Krasu. Kot je zapisal v podnaslovu, je zgodba skoraj resnična. Avtor je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za sanjski poklic, ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem. Dragocenost tega romana je tudi širši okvir, v katerega je Štefanec umestil delo. Skozi vso zgodbo natančno in dosledno povzema in dodatno osvetljuje zgodovinsko obdobje med letnicama rojstva in smrti pilota Križaja, torej med letoma 1911 in 1948, zlasti na območju sedanje Primorske, Italije, nekdanje Jugoslavije in celo Španije. To je čas velikih tranzicij, razkolov, vojn, menjav vladarjev, prave eksplozije sovražnosti in rasizma, vzniklih zaradi večvrednostnega dojemanja pripadnikov italijanske in nemške nacije ter njihovih ozemeljskih apetitov. Vse to je neizogibno vplivalo na oblikovanje značaja in na odločitve Josipa Križaja, saj se je kot vojaški pilot prostovoljno boril v španski državljanski vojni, da bi jo, z njo pa tudi širšo Evropo, tako kot so to želeli tudi mnogi prostovoljci iz drugih držav, ubranil pred naraščajočim fašizmom. Upanje, da ga bo mogoče zatreti že na območju Španije, se žal ni uresničilo in fašizem je dobil krila. Križaj se je že v domačem kraju vključil v organizacijo slovenskih in hrvaških domoljubov, protifašistov, imenovano TIGR. Toda v romanu ne gre le za gola dejstva in podatke. Roman sega globlje, saj želi pisatelj prodreti v intimni svet Josipa Križaja, v njegov značaj, razumeti njegove sanje in ambicije, ki so ga vodile k uresničitvi želje, porojene v zgodnji mladosti, želje, segajoče v samo nebo. Biti svoboden v najširšem pomenu te besede, poleteti in leteti. Želja, ki je presegala meje družinskega in krajevnega okolja, v katerem je bilo življenje začrtano vnaprej, vsako odstopanje pa le s težavo sprejeto. Štefanec poskuša ustvariti psihološki portret pilota Križaja, tudi njegove dvome, strahove in nelagodja, ki jih je samo zavoljo narodne pripadnosti in družbenega statusa doživljal v tujem okolju, v majhnem mestu blizu Neaplja, kjer je kraljevo italijansko vojno letalstvo urilo pilote različnih vojnih letal. Ko je z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena. Postal je rezervist, ki se mu je obetal dan, mogoče dva dneva letenja na leto. Veliko razočaranje ga je pognalo v skrajno dejanje in z letalom italijanske letalske flote je prebegnil v Slovenijo. Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah v Španiji in kasneje proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem. Vedno na robu med nemilostjo in občudovanjem je večkrat buril duhove, v Španiji je bil dvakrat sestreljen, ranjen, zajet in odpeljan v ujetništvo, od koder ga je rešila odločitev o zamenjavi ujetnikov med vojskujočima se stranema. Že v uvodu romana Naš človek na nebu in potem še med posameznimi poglavji pisatelj Vladimir P. Štefanec uvaja glasove, ki si vsak na svoj način razlagajo Križajev značaj ali komentirajo njegove odločitve. Ti komentarji v ležečem tisku spominjajo na zbor v antični drami. To so glasovi pesnika, znanca, zgodovinarke in sorodnika. Je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj? Zdi se, da avtor na ta način nenehno preverja lastna spoznanja in razrešuje dileme, ko poskuša prodreti čim globlje v legendo o junaku in ustvariti resnično človeško podobo. Vendar ne špekulira, ostaja na območju preverljivega. Josipu Križaju je s tem postavil neizbrisen spomenik, bralcem pa ponudil napeto zgodbo o kratkem, a intenzivnem in nevarnem življenju vojaškega pilota, inštruktorja letenja, očeta in moža, ki se je zapisal v zgodovino.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih. Barbara Cerar, odlična gledališka in filmska igralka, prvakinja ljubljanskega Slovenskega narodnega gledališča Drama, je v svojem prvem pisateljskem poskusu Pretežno jasno. tako suverena kot na odru – vsebinsko in jezikovno briljantna, sveža in inovativna, neznansko smešna, sočutno ganljiva in pišmeuhovsko razbrzdana, z velikim uvidom v vse, kar je človeško. Končno je nekdo na Slovenskem napisal kratkočasno knjigo o spopadanju z banalnostmi življenjskega vsakdana, ne da bi bili protagonisti zafilozofirani intelektualci, blodnjavi uživalci droge ali raznorazni socialni problemi z neozdravljivimi travmami iz otroštva. Čeprav se Cerarjeva ves čas sprehaja po tanki meji med lahkotnim plažnim branjem in posrečeno različico razvojnega romana, to teže njenega dela nikakor ne zmanjša. Glavno junakinjo, disleksično tridesetinnekajletno Olgo Vrabec Golob, je zapustil mož in tako je na vsem lepem spet svobodno prepuščena svoji neukrotljivi miselni akrobatiki in precej posebni domišljiji, ki v njen obup vnašata pretiravanje, samoironijo in sproščujoč humor. Brez pridiganja, zgražanja in zavor najbližjih – starši so ji tragično umrli že v gimnaziji, teta Zdenka, ki ji je bila določena za skrbnico, živi v Parizu, mož Tom jo je popihal z drugo – priplava na površje njen edinstveni samoohranitveni nagon, pa tudi zmožnost za sprejemanje vtikljivih sosedov, s katerimi se prej niti v sanjah ne bi družila, pravzaprav so ji bili celo zoprni. Tukaj so Karla, polna dobronamernih nasvetov, ki poleg vedeževanja obvlada vrtnarjenje, manikuro, pedikuro, mimogrede kakšnega “spoha” in je za povrh še teta Tomove ljubice Karoline, pa Rezka, starejša gospa, ki s svojimi pečenimi dobrotami hodi v bolnišnico tolažit čakajoče, in butasti blebetač Roki, na katerega Olga sploh ne gleda kot na moškega. Šopek posebnežev, ki ga dopolnjuje še kup drugih akterjev, bi lahko ob manj spretnem peresu hitro zapadel v karikaturo, vse kar se dogaja z njimi, pa v burkaško farso, namenjeno smehu in ničemur globljemu. Tako pa se ob branju sicer zavedaš, da takšni empatični, vedno na pomoč in akcijo pripravljeni sosedje ne obstajajo, a jim vendarle verjameš do zadnje pičice, tako kot otrok noče nehati verjeti v Božička. Pestijo jih vsem znane tegobe, le da so namesto tarnanja iz njih naredili “žur”. To je v bistvu glavni adut romana Pretežno jasno – da je kljub neverjetnosti čisto verjeten in kljub neresnosti še kako zaresen. Seveda poleg živahno nagnetenega jezika in unikatnih primer: “misel jo je napadla kot roj lačnih tigrastih komarjev v mraku, ko greš zalivat vrt” ali “ena sama sosedina govorna diareja je razblinila vse čudovite prizore” ali “črke so preskakovale ena drugo, kot da pri telovadbi skačejo čez kozo” … Posebno barvitost mu dajejo nenavadni in slikoviti, skoraj dramaturško naštudirani prizori – prispodobe, s katerimi si Olga v svoji disleksični maniri začini in lajša težke trenutke ali neprijetne misli. Kot na primer tista, ko se odloči zmetati stran stvari prešuštnega moža. “V tem filmu je bila ona glavna junakinja, ki pleše po stopnicah, imela je s kano poslikane roke in nakit v obliki trikotnika od leve nosnice do levega ušesa. Okoli nje so plesali stasiti mladci golih torzov in gladkih hrbtov, saj kosmatih res ni marala. Trzajoč z zadnjicami so priplesali na dvorišče, ona je v sredini – pojoč refren – zagrabila težko vrečo in jo odvlekla do smetnjaka. Mladci so kot v šamanskem obredju poskakujoč okoli nje dvignili vrečo in jo vrgli v smetnjak. Seveda v sosedovega, saj ni neumna.” Ob tem početju jo zagleda soseda Rezka, ki kar ne more nehati buljiti v prepoteno sosedo v spodnjih hlačah, zgornjem delu pižame s srčki in supergah, sploh ker je bila že pozna jesen. In ravno na tem mestu me je obšlo, da je Olga Vrabec Golob s svojo prostodušnostjo in nerodnostjo podobna Bridget Jones, ki jo je upodobila pisateljica Helen Fielding, prav tako pa sem se ob branju spomnila kultnega postmodernističnega romana Dubravke Ugrešić Štefica Cvek v krempljih življenja in romana Panika Dese Muck. Samih žlahtnih ženskih pripovedi torej. Pa vendar Barbara Cerar, ki je svojemu izjemnemu učitelju slovenščine obljubila, da bo nekoč napisala roman, in se obljube tudi držala, ostaja prepoznavno svoja. Dragocena knjiga o iskanju sebe, ljubezni in pristnih medčloveških odnosih skozi humorne zaplete predstavi tudi grenkejšo plat človekovega bivanja: drugačnost, osamljenost, bolezen, smrt … in tisto, česar se naučimo, ko že nekaj doživimo – zmožnost razumevanja in odpuščanja. Ob branju se počutiš, kot da gledaš skozi kalejdoskop, kjer barvna ogledalca nenehno spreminjajo podobe, na katerih se med svetle barve mešajo tudi temne. A skozi ene in druge vedno preseva svetloba. Pretežno jasno je, kljub pretežni vremenski napovedi v naslovu, sončna knjiga.
Na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča so uprizorili predstavo Slovenija šteje, ki jo zaznamuje neizogibna dvojnost: lahko gre za utrip srca ali ritem korakanja. V tej kontinuiteti ujeta igralska ekipa preigrava stereotipne podobe, statistične ugotovitve in mitske konstrukcije države, naše domovine, ki pa se ne razlikuje dosti od ostalega zahodnega sveta. Predstavo, ki jo je režiral nemški režiser Sebastian Nübling si je na premieri ogledala Petra Tanko. foto: Črt Piksi, mladinsko.com
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je zaživela Shakespearova komedija Kakor vam drago v posodobljeni priredbi dramaturginje Eve Mahkovic. Delo je režiral Juš Zidar, glavno vlogo Rozalinde je igrala Lena Hribar Škrlec. Režija: Juš Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja: Eva Mahkovic Prevajalec: Oton Župančič Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Jelena Proković Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Gašper Zidanič Oblikovalka maske: Anja Blagonja Asistentka kostumografke: Saša Dragaš Asistentka scenografa: Nika Curk Nastopajo: Rozalinda – Lena Hribar Škrlec Celija – Ajda Smrekar Brus – Jana Zupančič Lenka – Tina Potočnik Vrhovnik Jaques – Filip Samobor Orlando – Filip Štepec Oliver – Matevž Sluga Silvij – Jaka Lah Feba – Joseph Nzobandora – Jose Vojvoda – Primož Pirnat Foto: Peter Giodani
Ocena filma Režiser: Dev Patel Nastopajo: Dev Patel, Sharlto Copley, Pitobash, Sobhita Dhulipala, Brahim Chab, Sikandar Kher, Adithi Kalkunte, Vipin Sharma, Joseph J. U. Taylor, Jino A. Samuel Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Monkey Man: Krvavo maščevanje je režijski prvenec dramskega igralca in oskarjevskega nominiranca Deva Patela, nominiranega za oskarja. V zadnjih dveh desetletjih je nanizal serijo proslavljenih vlog, med drugim v filmih Revni milijonar, Lev: Dolga pot domov in Osebna zgodovina Davida Copperfielda. A Patel je že od malih nog tudi mojster borilnih veščin in ljubitelj akcijskih filmov. Kot je povedal na premieri filma, ustvarjalci ta žanr pogosto zlorabljajo za hiter zaslužek, on pa je želel posneti film z dušo in mu dodati kulturno vrednost. To mu je delno tudi uspelo, saj sta podoba filma in njegova ostra družbeno-politična sporočilnost navdušujoči, čeprav film občasno izgubi fokus in tempo. Naslovni Monkey Man je neimenovan mlad fant, ki se v mumbajskih nelegalnih dvobojih bojuje z opičjo masko. Ko dobi službo v prestižnem nočnem klubu, ki je hkrati restavracija in bordel za mestno elito, se začne njegov maščevalni pohod proti policijskemu načelniku, ki zahaja tja. Kot pozneje izvemo, ga je kot otrok videl, kako je po ukazu vplivnega verskega vodje požgal njegovo vasico in pregnal ter pobil prebivalce, tudi njegovo mater. Take kraje ozemlja pod krinko razvoja v Indiji, pa tudi v številnih drugih državah, niso redke, a to je le ena izmed družbenokritičnih tem, ki jih film načne. V akcijske vloge pomenljivo vključuje tudi transspolne like, predstavlja grozo trgovine z belim blagom, brezkompromisno prikazuje razkorak med revnimi in ultrabogataši v velemestu in proti koncu navidezno mimogrede, a neposredno pokaže podobnost med fiktivno politično stranko v filmu in vladajočo hindujsko nacionalistično stranko ter njenim vodjem, populističnim premierjem Narendro Modijem. A glede na to, da je Monkey Man predvsem akcijski film, si oglejmo še, kako se obnese v tem pogledu. Prva, precej laskava podobnost ga veže z eno najuspešnejših akcijskih franšiz zadnjih let, Johnom Wickom; to še posebno velja za zaključni spopad, v katerem se glavni lik spoprime s številnimi zlikovci v črni obleki. Tudi v Monkey Manu je akcija kinetična in surova, vendar manj teatralna, hkrati pa s pogosto uporabo kamere iz roke spominja tudi na filme o Jasonu Bournu. Vseeno Patelov film po akcijski plati ne doseže teh filmov ne doseže, čeprav je zaključni spopad res veličasten. Občasno na plan prodre režiserjeva neizkušenost pri vzpostavljanju strukture zgodbe, saj se nekateri elementi ponavljajo oziroma so po nepotrebnem dodatno razloženi. To se pozna pri tempu, ki mora biti pri akcijskih filmih hitrejši, da popolnoma prevzame gledalčevo pozornost. Poleg tega je odločitev za pogosto uporabo ekspresionističnih snemalnih prijemov dvorezen meč, saj resda dodatno osvetli junakovo mentalno stanje, vendar gledalec lahko izgubi fokus. Konec filma se odkupi za te spodrsljaje in pokaže, da bi Patel ob dodatnih izkušnjah in spodobnem proračunu lahko posnel tudi mojstrovino.
Ocena filma Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala. A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet. Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Ocena filma Režiser: Christopher Zalla Nastopajo: Eugenio Derbez, Daniel Haddad, Gilberto Barraza, Jennifer Trejo, Mia Fernanda Solis, Danilo Guardiola Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Film Radikal, ki je na festivalu Sundance dobil nagrado občinstva, pripoveduje resnično zgodbo o mehiškem učitelju, ki poskuša z nekonvencionalnimi metodami učence v revni, s kriminalom prežeti soseski motivirati, da se dvignejo nad standarde, za katere mislijo, da jih ne morejo preseči. To mu tudi uspe. Izvirni dogodki po svoje zvenijo kar preveč neverjetno za filmsko obdelavo. Na primer, ena izmed učenk, ki živi v brutalni revščini, se izkaže za genialno in na nacionalnem preverjanju znanja doseže celo najboljši rezultat. Film ima torej zelo težko nalogo prikazati veličasten obrat, vendar se je ne trudi zares izpolniti. Medtem ko pripoveduje o potrebi po drugačnem pristopu k učenju, ki presega pokroviteljske vzorce, sam ubira najbolj utrjene poti. Skoraj vsak prizor je, kakor da smo ga nekje že videli, vsak izraz na obrazu igralcev, vsak lik, vse je od nekod izposojeno, karikirano, včasih že neprijetno predvidljivo. Ne uspe mu zares prikazati učnega pristopa in procesa, ki sta pripeljala do radikalne spremembe. Učitelj uporabi nekaj klišejskih prijemov nekonvencionalnega poučevanja in že naslednji hip otroci razpravljajo o fizikalnih problemih in etičnih dilemah ter gradijo teleskope. Dovolj je bilo prevrniti nekaj miz in med poukom oditi na dvorišče, pa se zgodi velika sprememba. Nasprotja med poštenjem in korupcijo, izvirnostjo in okostenelostjo so prav tako karikirana, prikazana z absolutnimi nasprotji. S tem, ko je skoraj vse dobro na strani novega, razposajenega, nediscipliniranega, vse slabo pa na strani institucionaliziranega, se protisistemsko sporočilo razgubi. Mar niso prav nenehno preseganje povprečja, iskanje izvirnosti in tek za revolucioniranjem kulture, spreminjanjem ter odrekanjem disciplini značilnost postmoderne oblasti? Mar nas ta ne drži v primežu ravno s tem, da nam daje občutek, da smo drugačni, drznejši, posebni? Pri tem Radikal torej ni zares radikalen. Ne uspe mu prikazati, kako je učiteljev pristop zares presegel šolo, ki je po Foucaultu in številnih drugih kritikih modernih institucij ustanova, ki disciplinira, normalizira neenakost in podobno. Poleg neizvirne igre, ki je otrokom ne moremo zameriti, odraslim pa jo lahko, vzbujajo pozornost večkrat okorni dialogi ali monologi, ki se bolj kot z naravnim procesom pogovora usklajeni z določenim namenom in šablonami. Film ima tudi nekaj dobrih točk. Ne odvrača oči od brutalnega nasilja in konflikta med okolico ter javno ustanovo, ki ne more nadomestiti sistemskega problema revščine in kriminala. Srečnega konca mu ne bi zamerili, če revščina ne bi bila nekoliko estetizirana in številni prizori ne bi bili prežeti s sentimentalnim glasbenim ozadjem. Tema idealističnega učitelja v filmski industriji sama po sebi ni nič novega, proslavila so jo že Nevarna srca v devetdesetih, tako da bi za presežek, kot rečeno, potrebovali zelo izviren pristop. Žal Radikalu kot filmskemu izdelku ne uspe zadostiti pomembnosti izvirne zgodbe.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe? Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel. Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“ Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Tone Rode je slovenski pesnik, ki se je rodil v Buenos Airesu leta 1969 staršem, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino iz Kamnika. Je inženir kemije, študiral pa je tudi jezike in filozofijo. Bil je odgovorni urednik revije Mladinska vez. Od leta 2009 živi v Sloveniji. Opravlja delo direktorja družbe Družina. Prvo pesniško zbirko Zenice je izdal leta 1991, drugo Mesto pristan leta 1997, tretjo z naslovom Biti pa leta 2006. Njegove pesmi so bili objavljene v številnih antologijah, o njih pa sta med drugim pisala tudi ugledna poznavalca izseljenske literature Helga Glušič in France Pibernik. Knjiga Akordi v mozgu poleg izbora iz teh treh zbirk vsebuje še nova cikla Besede na soncu in In privrela bo voda. Avtor je sodeloval tudi pri več scenarijih za gledališke nastope v spomin žrtev komunistične revolucije. V tokratni izbor del je vključeno besedilo Kličemo vas po imenu, ki je bilo uprizorjeno v Buenos Airesu leta 1995 ob 50. obletnici konca 2. svetovne vojne, temelji pa na poeziji več slovenskih pesnikov, živečih v Argentini Kraj pesnikovega rojstva in ime domovine naj pri obravnavi poezije ne bi bila pomembna, vendar so pesmi Toneta Rodeta tako zelo zaznamovane z zgodbo pregnanih, izseljenih ali po vojni pobitih Slovencev, da so korenine njegovega bivanja še vedno na površju, še ne vkopane v zemljo pribežališča. Tone Rode zapisuje bolečino svojega rodu. Pesem je prgišče prsti na še ne prekritem grobu. Poslanstva ohranjanja spomina ne opravlja z očitkom ali z željo po maščevanju. Njegovo vodilo je "ne dopustiti" pozabe. Spomin prenašajo črni ptiči. Vtisnjeni so v asfalt, v zidove tujega mesta, v žar neonskih luči, položene so na oltarje. V podzavestnem spominu se oglašajo kosti, votla očesa, kri in kriki. Globočina in tema. Pesem Globel se konča z verzi: "Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina." V eni od novejših pesmih se pesnik sprašuje, če poezija nemara "ne nastaja v nočeh goste črnine?", od koder se dvigajo moreči spomini na ljudi, ki so bili pobiti po vojni, ki so potem umirali v Argentini, na najbolj južnem koncu sveta, kjer se nahaja druga domovina Slovencev. V pesmi z naslovom Vprašanje nagovarja samega sebe, naj "piše špansko" in naj uveljavi, kar je še slovenskega na njegovi strani oceana. Generacija Toneta Rodeta, rojena v prvih desetletjih po odselitvi iz domovine, zmore bivanjsko dilemo reševati samo z močno usidranim domoljubjem. Hrepenenje po vrnitvi v domovino pri Slovencih v Argentini še vedno plamti, se predaja iz roda v rod. Pesnik zbirko Biti konča takole: "Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel." Tukaj in zdaj je to sporočilo izjemno pereče. Domoljubje ni zaželeno, velja za staromodno pozo. Slovenskost nasploh je omalovaževana. Nekateri sodobni pesniki izdajajo prvence dvojezično. Pa ne iz nuje! Umišljajo si, da so evropski, predajajo se pravljični globalizaciji, ne razumejo pa, da sodobne pravljice ne izhajajo iz tisočletnih resničnih človeških izkušenj, temveč iz sproti skovanih laži. Tone Rode se upira priložnosti, da bi uspel v neizmernem špansko govorečem svetu. Razume, da je treba ohraniti avtohtone vrste jablan, ki bojo edine kljubovale vetrovom z vseh strani neba. Vendar tudi v poeziji Toneta Rodeta ni vse črno. Ljubezenska pesem z naslovom Tako dokazuje, da je kolektivni spomin breme, ki ga pesnik nosi brez miru, osebna zgodba pa je brstenje upanja in lepote, ki dozoreva v življenje, ki se, konec koncev, zmore spominjati samo, če je živo in močno. Tako samoumevno me ljubiš. Tako zagotovo, nedvomno, naravno. Tako predano, zaupno me celiš, da nabiram jáspis iz krokarjevega žrela usode in prepoznavam ime na traku novega zavitka iz kumranske jame življenja in zajemam vso večnost iz vodnjaka smaragdnega pogleda samo, da rečem, Kristina.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Lidija Hartman. Avstrijski pisatelj dr. Felix Kucher se je rodil leta 1965 v Celovcu. Študiral je filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Poučeval je na več srednjih šolah v Celovcu, zdaj je ravnatelj gimnazije v Beljaku. Naučil se je tudi slovenščine, ki je drugi deželni jezik na Koroškem – njegovi predniki so imeli namreč še pred stotimi leti slovenske korenine. Roman Kamnik iz leta 2018 je posvetil v spomin Jozlu in Francu (Franciscusu) Petku, po pisateljevi izjavi naj bi bila to njegova prastrica – brata njegove babice. Felix Kucher zajema snov iz dveh zgodovinskih virov: družbenega in političnega dogajanja v Evropi, zlasti na Koroškem po zgodovinsko pomembnem plebiscitu leta 1920 in vzniku nemškega nacizma, Hitlerjevega vzpona in osvajalske politike med drugo svetovno vojno do nemškega poraza. Drugi sklop pa sestavljajo ekonomske migracije na Koroškem v obdobju med svetovnima vojnama z življenjsko zgodbo migranta Antona Lipica. Po številnih ovirah se mu končno le uspe umakniti v Argentino, kamor je v desetletjih po prvi svetovni vojni za kruhom odhajalo mnogo Slovencev. Dogajalni čas se vrača do prve svetovne vojne, epilog iz leta 2008 pa govori o nastajanju te knjige, ki poznim potomcem razkriva grozljive zamolčane zločine v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen. Kompozicija romana ni sintetična, pisatelj ne sledi časovnemu poteku življenjskih zgodb literarnih junakov, ampak preskakuje od začetka leta 1947 do 1925, prav tako se menjujejo dogajalni kraji: Roman se začne v Buenos Airesu, ki je osrednje prizorišče Antonove zgodbe, analitično pa si sledijo dogodki v Podgori, Celovcu. Hamburgu, taborišču Mauthausen, Genovi, Bolzanu. Naslov romana Kamnik je privzet po priimku antijunaka, ki se sramuje slovenskega porekla. Je navdušen privrženec nacizma in prevzame priimek Steiner. Ponižen je do trenutne oblasti, vedno skrbi za svoje koristi, hlepi po oblasti, povsod vidi predvsem sebe, tudi poroči se zaradi premoženja. Njegov značaj najbolj prikazujejo zločinska dejanja v taborišču, kjer z nazivom »podvodja skupine« dobi želeno popolno oblast nad brezpravnimi: »Rešpekt. Ponižanje. Podrejanje. To je štelo,« pravi. Ljudje so zanj le predmeti, ki mu lahko služijo. Prva žena je bila hči bogatega industrialca, nemškega Juda, vendar zakon ne izpolni njegovih pričakovanj. Nekdanjega znanca uporabi za pomoč, da se v Berlinu priplazi v SS. Protagonist romana je Anton Lipic, mlajši sin iz revne kmečke družine na Koroškem. Ves čas si prizadeva, da bi si z delom in vztrajnostjo ustvaril boljše življenje. Odloči se, da se bo tako kot mnogi drugi izselil v Argentino, in po številnih ovirah mu tudi uspe. Podrobno so opisane vse postaje njegovega dolgega potovanja, zdravniški pregledi in uradne formalnosti v Hamburgu, od koder je izplula sicer tovorna ladja s potniki iz različnih krajev in držav. Po naporni vožnji in pristanku v Buenos Airesu z drugimi iskalci zaposlitve dan za dnem zaman čaka na delo, zato zagrabi prvo možnost – na veliki kmetiji. A vse garanje je daleč od njegovih načrtov. Po propadu kmetije, ki ji smrtni udarec zada roj kobilic, se Anton s prijateljem postopoma osamosvoji s prodajo svojih izdelkov od vrat do vrat, po vztrajnem delu ustanovi svoje podjetje in v nekaj letih si ustvari tudi družino. Zanimivo je, da sprejema kulturo in jezik svoje nove domovine, pozabiti hoče nemščino, ki so mu jo v šoli vsilili namesto slovenščine. Antonov brat Jozl je ostal v Podgori, v revščini in nemoči se predaja pijači in se zadolžuje. Nekega jutra, ko na pozdrav dveh uniformiranih mladincev Heil Hitler odgovori: »Podelam se na vajinega Hitlerja!« Sledijo aretacija, zapor, delovno taborišče Dachau in končna postaja Mauthausen. Tu se križata življenji rablja Steinerja in njegove žrtve,¬ Jozlna. V tretjem poglavju postane nepomembni kmečki fant iz zakotja Avstrije, takrat že nemškega rajha, tragičen junak. Pisatelj pretresljivo predstavlja najhujše plasti zla v taborišču Mauthausen: Zaplinjevanje in sežiganje trupel. A Kamniku – Steinerju se posreči, da se izogne kazni. Po zvezah se nekdanji nacisti preselijo na varno v Argentino in se srečujejo z rojaki, ki živijo tam že več desetletij. Roman Felixa Kucherja Kamnik je realističen mozaik življenja v prvi polovici 20. stoletja. Pretresljiva in zelo razgibana pripoved zastavlja veliko vprašanj o skoraj pozabljenem času, grozljivih prizorih v koncentracijskem taborišču in življenju posameznikov v stoletju zločinskih ideologij in dveh svetovnih vojn.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Zločin na Kozjem otoku pomembnega italijanskega avtorja prve polovice 20. stoletja Uga Bettija. Dramo, ki je nastala leta 1948, je prevedel Jaša L. Zlobec, tokratno uprizoritev je režiral Alen Jelen. Delitto all’isola delle capre, 1948 Drama Premiera: 28. marec 2024 Prevajalec Jaša L. Zlobec Režiser Alen Jelen Dramaturginja in avtorica posodobitve prevoda Alenka Klabus Vesel Scenografka Urša Vidic Kostumografka Belinda Radulović Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Judita Zidar, Julita Kropec k. g., Nataša Tič Ralijan, Gregor Gruden Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zlocin-na-kozjem-otoku/#gallery-1886-1
Film Zbudi me režiserja Marka Šantića je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejel kar pet vesen, med drugim za najboljši celovečerni igrani film. Večji del dogajanja je postavljeno v Jesenice, drugo pa na Bled, ki je, kot se izrazi eden od likov v filmu, kljub geografski bližini, »drug svet«. Glavna tema je ksenofobija, oceno je pripravil Urban Tarman.
Quentin Dupieux se je v zavest občinstva, ki si želi bolj avtorskih, posebnih, drznih, absurdnih filmov, zapisal s filmom o ljubosumni semiš jakni z naslovom Semiš jakna, pa s komedijo Mandibule o velikanski muhi in nazadnje s poklonom starim serijam o superjunakih Kajenje povzroča kašelj. Njegov novi film je Daaaaalí! s šestimi a-ji v naslovu in s šestimi igralci, ki odigrajo mojstra nadrealizma. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.
Premiera v PG Kranj 27. 3. 2024 NAPOVED: Boj na požiralniku je eno izmed osrednjih besedil Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Sinoči je bilo uprizorjeno na odru Prešernovega gledališča v Kranju kot otvoritvena predstava 54. Tedna slovenske drame. Režiser Boja na požiralniku je Jernej Lorenci, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek. Predstava je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Sinočnjo predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Režiser Jernej Lorenci Koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe in zvoka Branko Rožman Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalca zvoka Matija Zelič, Stefan Gladović Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent dramaturginje Tilen Oblak Asistent avtorja glasbe in zvoka Jure Žavbi Igrajo Darja Reichman Živa Selan Gregor Luštek/Blaž Setnikar Branko Jordan k. g. Pesem Zdaj smo delo dokončali na posnetku pojeta Varja Mihajlović Cerar in Daša Selan.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.
Piše Bojan Sedmak, bere Jure Franko. Uroš Zupan že desetletja poleg prevladujoče poezije pri različnih založbah objavlja tudi prozo, esejistiko in spominske zapise, pregnetene s premisleki o literaturi in popularni kulturi. Zbirka Strašen Kitajec pa se tokrat izkazuje z umetniškim pripovedništvom v triindvajsetih črticah in kratkih zgodbah. Za prve je značilna tematska in motivna osredotočenost na en sam pripetljaj, obdan z ustrezno meditacijo, za kratke zgodbe pa velja vsaj toliko določitev, kot je praks v delavnicah kreativnega pisanja. Kakšni so zastavki, rezultati in učinki novega Zupanovega pisnega podviga? Premalo je reči, da se skoraj polovica besedil začenja z besedo »nekoč«, da so vse zgodbe v pretekliku ali da se vijejo iz anekdot v fantastične vinjete. Elementov, ki izstopajo, je več: postopno sintetično pripovedovanje neverjetnih dogodivščin z realistično dikcijo; farsičen nadev v večini zaokroženih enot; humor, ki temelji na pretiravanju z nemogočim, vseprisotna dvoumna perspektiva ter mnogo imen z domače in svetovne literarne in glasbene scene … Prav slednje sicer ni najbolj značilno za črtice in kratke zgodbe, a Zupan se v njih ne odtegne od obilnega nanašanja na bližnje in daljne ustvarjalce, ki mu veliko pomenijo. Vrstijo se stanovski prijatelji in znanci, predstavljeni skozi hudomušno optiko avtorja, ki jih prosto uporablja za izvedbo svojih idej. Podobno so drug drugega v prejšnjem stoletju obdelovali nadrealisti, med slovenskimi pisci pa je tovrstni koncept enkrat uporabil Goran Gluvič. Najsi gre pri tem za tipološko analogijo z Daniilom Harmsom, s podobnimi zabavnostmi iz modernizma ali celo s kakšno avtorjevo lastno pesmijo, v kateri je na primer nekoč karikiral domačega pop estradnika, Zupanovi ironični posegi izbranim modelom ne bi smeli biti moteči, saj so prostodušno iskrivi. A zaradi plejade intelektualcev v teh besedilih knjige Strašen Kitajec ne bi bilo smiselno priporočiti komu, ki bi ga kot neukega bralca hoteli navdušiti za umetniško pripovedovanje. Ta bi v njej prepoznal Bruca Leeja, Sylvestra Stallona ali Diega Maradono, številnih domačih slovstvenih svetih duhov, vključno z očetom in s sinom Kos, pa najbrž ne. A nič hudega. Dobesedno, saj se v teh zgodah ne zgodi nič zares hudega. V avtorjevo areno življenja mirno vstopajo osebe iz hramov kulture, ne da bi se pri tem zgodilo karkoli usodnega; na primer kaj bolj pretresljivega v skladu z dobo vojn, ki trenutno potekajo po svetu; hvala naključjem, tukaj in zdaj za zdaj le za zasloni. Avtor si ne beli glave z aktualno politično in ekonomsko stvarnostjo, nenehno navaja tipe iz knjig, filmov, plošč in ploščkov. V najdaljšo, edino tretjeosebno, vojaško prigodo v zbirki poseže glas pevca White snakes. V pretresljivo zgodbo o nesreči na nekem kopališču Človek ptica je vstavljena neka Audnova pesem. V zaključni črtici z nadihom znanstvene fantastike Obljubljeni svet se pojavi hit iz osemdesetih Simply Irresistable; ko naj bi se prvoosebni junak izkrcal v neznano, raje obsedi v medgalaktičnem plovilu in začne koketirati s stevardesami, morebitno apokalipso čaka na zložljivem lovskem stolčku, s smrekovim mazilom in pletilkami v rokah. Pri tem se Zupan vztrajno nanaša na slavna imena v fantazijskih humoreskah; ko na primer v črtici Deja Vu v trboveljski gostilni pije s trojico Crosby, Stills, Nash in z Neilom Youngom. Temu v nekem trenutku začne govoriti v uho »helpless, helpless, helpless«, Young pa mu početje dobrodušno komentira, češ da »to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«. In ko v blagi srhljivki Polnočna maša avtor skrivaj spremlja seanso anonimnih spletnih komentatorjev, se mu ob opisu morbidnega dogajanja pojavijo Široko zaprte oči Stanleyja Kubricka. Če so ti teksti podobe iz sanj, očitno nimajo zveze z resničnostjo, kakršno so imele na primer Cankarjeve s prvo svetovno morijo; Zupanov Strašen Kitajec pač oživlja Šalamunovo ludizem. V tekstu Majhen razposajen psiček kot tak stopa po Ljubljani ob svojem idolu in vizualizira vse tiste pesnike, ki so mu pozneje po obrednem sprejemanju v pesniški Parnas oblikovali tesnobo vplivanja. V naslovni črtici si privošči kritiko kritikov literature in manijo pisanja romanov v liku univerzitetnega profesorja, ki se, naveličan teoretičnega dela, odloči napisati nekaj konkretno iskrenega o sebi, predvidoma o svojem alkoholizmu in perverzijah, kakopak v romanu. Tega protagonista uporablja tudi avtorica spremne besede Tina Kozin, ko v njej parafrazira slog, s katerim Uroš Zupan obdeluje slovenski slovstveni milje. In ko piska zaključi svojevrstno izvajanje z izstopajočim stavkom »na tej točki se pričnem dolgočasiti«, je čas za razmislek, ali se je mogoče z njo strinjati. Spremne besede naj bi se načeloma ločile od kritik, tako kot v recenzijah povzetki vsebin opravljajo bolj vlogo oglaševanja in pravzaprav niso ocene. Te namreč s subjektivnim vrednotenjem tvegajo, da z ostrino škodujejo avtorju ali povzročijo celo pretepe. Matej Bogataj, ki je nekoč objavil nekaj tehtnih odstavkov o kriterijih literarne kritike in pri tem ni pozabil omeniti fizičnih spopadov prizadetih kulturnikov, se v zgodbi Skrivnosti predmestnih gostiln družno z Janijem Virkom pojavi kot pretepač, ki se mlati z nekim Švedom. In potemtakem ni nenavadno, da se v pričujočih besedilih pojavijo tudi pisci à la Rebolj, Kleč, Filipčič kot odstopniki od povprečnega in normalnega vedênja. In še mnogi drugi z domače kulturne scene, ne nujno jasno imenovani, a poznavalcem znani. V črtici Mrtva riba tako nastopata bradača, dvakrat se lahko ugiba, kdo sta, ki skupaj napišeta kultno Peto nadstropje trinadstropne hiše, nakar gresta njuni življenjski poti vsaksebi, Zupan pa enemu njegovo smer politične kariere zameri tako, da rokovanje z njim na neki avdienci primerja z oprijemom mrtve ribe. To je popolnoma nasprotno »stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega, vitalističnega štajerskega heideggerjanca«, ob čemer le popoln laik v slovenski književnosti ne bi prepoznal Andreja Brvarja. Anekdote iz literarnih okolij so nasploh v veliki meri podlaga za pripovedne poante, ki se v črticah raztezajo od prešerne zafrkljivosti do grotesknih nesmislov. V besedilu Skrivnosti knjižnic NUK obvladujejo brhke hostese, ki pivnajo »znoj s čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige«, v Slovanski knjižnici pa po čitalnici namesto erotičnih hostes krožijo psi, med katerimi določene pasme znajo na pamet določene avtorje – Prešerna, na primer, gorenjski, Pavčka dolenjski, Kosovela kraški ovčar, B. A. Novaka pa rokokojsko sfriziran pudelj. V lahkotnih komičnih portretih brez večjih prask preživijo predstavitve Blatnik, Čar, Čučnik, Zajc, Živadinov, med redkimi ženskami Manca Košir in Barbara Pogačnik, seznam tujih ustvarjalcev bi bil na tem mestu predolg … Potreba uveljavljenega pesnika in esejista, da se loti pripovedovanja in ga pretežno napolni s komičnimi podobami iz intelektualne srenje, ima svoj smisel. Vprašanje je le, za koga bolj – za avtorja ali za bralce, med katerimi bodo morda najbolj bralno uživali tisti, ki so v tem pisanju omenjeni. Če se odmisli Zupanov izziv, da na pragu svojega sedmega desetletja preveri lastno duhovitost, kar mu prav dobro uspeva, je odgovor morda v želji, da svoj nepesniški opus preusmeri drugam od dosedanjega proznega iskanja izgubljenega časa med knjigami, ploščami, ploščki, potovanji, festivali, nagradami in duhovi, ki oplajajo njegovo delo. Ali pri tem kakšna besedila sodijo v boljši izbor tovrstnih epskih zvrsti ali pa nekatera morda ne delujejo podobno kot publicistika, ki v poglobljenih kolumnah prakticira blago satiro – to je dano v presojo vsakemu, še posebej zahtevnemu bralcu. V zbirki črtic in kratkih zgodb Uroša Zupana Strašen Kitajec je vsekakor velika mera jezikovnega mojstrstva, utrjenega z dolgoletnim avtorjevim pesnjenjem, posebej s tistim stilnim delom, ki se imenuje s tako imenovano narativno poezijo. Torej morda še bolj kot snov, tematika in ideje vabijo in usmerjajo tokratno bralno pozornost avtorjeve slogovne kvalitete, ki lirskim dušam omogočajo, da branijo svoj občutljivi teren pred plehko vsakdanjostjo. Uroš Zupan se te v svoji zadnji knjigi otepa na način, ki mu je zanimivo in zabavno slediti.
Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.
Neveljaven email naslov