Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Prevedla Ana Pepelnik in Primož Čučnik; Ljubljana: LUD Šerpa, 2021.

S knjigo Običajen večer v New Havnu smo dobili nov pogled v delo Wallacea Stevensa, enega izmed velikanov ameriške modernistične poezije, ki je ustvarjal predvsem v prvi polovici dvajsetega stoletja. Leta 2000 smo z zbirko Planet na mizi brali selekcijo iz celotnega opusa njegove lirike, tokratni izbor pesmi in dveh esejev pa je osredotočen na njegovo poznejšo, zrelo fazo, ki je bila po mnenju ameriškega literarnega kritika in pisca Harolda Blooma tudi najboljša.

Vključitev dveh Stevensovih esejev iz zbirke Nujni angel v izbor Običajen večer v New Havnu je za bralstvo zelo dobrodošla poteza, saj osvetljuje razbiranje pomenov za pesnikovimi stvaritvami, ki ob prvem branju – tako kot na primer pri Johnu Ashberyu – morda izpadejo kriptično, enigmatično, zaradi gostote podob in konceptov težje dostopno. V teh dveh esejih se v bistvu razkriva Stevensov umetniški kredo, vera v moč in veljavo domišljije, ki postane »dopolnilo resnice«. Domišljija pri njem ni nekaj odklopljenega od realnosti, je v soodvisnosti z njo, so-ustvarja umsko zrenje sveta in eksistence, pomaga loviti resnico, oziroma bi lahko rekli, da je njen prevodnik, svojstvena prizma, ki jo razgalja na različne načine. V pesnikovih zapisih bi celo lahko razbrali, da je domišljija eden izmed primarnih aktov zaznavanja, dojemanja sveta, ki pomaga tvoriti naše zaznavanje, se pravi, da ima znatno epistemološko vrednost. Domišljija kot »svoboda duha« je seveda nepogrešljiva in relevantna za samo pesnjenje, pri čemer pesnik s svojo imaginacijo pomaga ljudem »živeti lastna življenja«, se upirati »pritisku realnosti«: pesništvo torej blaži udarce stvarnosti, ponuja zatočišče, morda celo novo perspektivo, razlago obstoja. Pesnika ob tem opolnomoči dejstvo, da … »ustvarja svet, h kateremu se nenehno vračamo, ne da bi ga poznali, in da življenju podarja najvišje izmišljije, brez katerih si ga sploh ne znamo zamisliti.«

Pesmi v knjigi Običajen večer v New Havnu, izbrane iz zbirk Jesenske avrore in Skala, se povsem ujamejo s tem mišljenjem, ga ponazarjajo. Iz njih bomo težko izluščili jasno pesniško naracijo, spevi se vzpostavljajo s heterogenim, kompleksnim imaginarijem, podobe se spajajo z abstraktno pesniško govorico, refleksijo, kar tvori svojevrstno, gosto metaforično in abstraktno meditativno liriko. Duha, podlago zbirke dobro ujameta verza: »Pesem je krik svojega trenutka, / je del stvari same in ne govori o njej«.

Stevens ne piše zgolj o realnosti, temveč jo tudi proizvaja, soustvarja, jo preceja skozi sito umetnosti. Pesniški jezik je vselej že akt mišljenja, motrenja in zapisovanja le te, lirika dodatno razklene besede, z domišljijo osvobodi pomen za njimi. Resničnost, transformirana prek zapletenega spleta metafor in meditacij, se nam kaže v novi luči, odpira se nam čisto nov, sprva malce tuj, pogled na obstoj.

Jesenske avrore s svojo topiko, barvitim tekstualnim slikanjem in uprizarjanjem aurore borealis sicer izklicujejo prezenco sublimnega, presežnega. Znajdemo se v območju kozmične imaginacije, kjer nas gibljiv tok podob nosi od nepojmljivih, nedoumljivih razsežnosti stvarnosti, do točke samega izvora, do čiste biti, končno tudi same izpraznjenosti življenja, vse bitnosti. Pesnik je ta, ki v samem središču, s srhom v sebi, beleži to gibanje, od de-kreacije, vračanja k prvobitnemu kaosu do vnovične vzpostavitve, porajanja resničnosti, tudi skozi pesem. Ali če ponazorimo s Stevensovimi verzi: »Učenjak z eno samo svečo gleda / polarni sij na robu vsega, / kar je on sam. In zdaj ga je strah«. Eksistenca se tako ne daje kot nekaj trdnega, vselej je proces negotovega nahajanja in nastajanja, je trhla površina, ki pa ji pesnik z vezano besedo skuša poiskati svoj red.

Čeprav bi o Stevensovem poetičnem ustvarjanju s pogostimi momenti potujitve, distanciranosti, impersonalnosti morda kdo dejal, da je daleč od življenjskosti, lahko po drugi strani trdimo, da stoji v samem srcu življenja. Skozi najrazličnejše ubeseditve fenomenov, dejanskosti, skozi različne simbolne plasti in zapletenih liričnih sestavov ter registrov se na koncu vrača k samim osnovam, k »prvim« idejam, k čisti zavesti, iz česar vse izhaja. Znajde se tam, kjer smo eno z našo bitjo, kjer ne moremo ločiti »med idejo in nosilcem ideje«, v sami »hiši biti«. Iz tega nato gradi »teorijo poezije«, ki je »teorija življenja samega«.

Ne moremo sicer reči, da branje Walacea Stevensa ne zahteva določenega napora, saj rabimo dlje časa, da najdemo dialog z njegovimi teksti, a ko ga vzpostavimo, je izkušnja dragocena: znajdemo se v konstrukcijah pesnikove čudovite slikarske domišljije, se čudimo njeni raznovrstnosti in večdimenzionalnosti ter preprosto uživamo v »skrivnostnih zlogih«.