Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Brežice: Primus, 2021
Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij. Napisal je več strokovno-publicističnih del: Kazen brez zločina (1998), Mediji in nasilje (2003), Kult žrtve (2005) in Nasilje pod masko (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe (2015) in Pismo nigerijske vdove (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi Stopinje upora uvrstil v sedem poglavij z naslovi: Človeško na tnalu, Stranpota demokracije, Pravica za prakso, Nacionalizem kot domoljubje, (Pol)preteklost zdaj, Ad personam in Prvoosebno.
»Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi Stopinje upora, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju Prvoosebno pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude.
Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.
»Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.«
Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi Stopinje upora se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Brežice: Primus, 2021
Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij. Napisal je več strokovno-publicističnih del: Kazen brez zločina (1998), Mediji in nasilje (2003), Kult žrtve (2005) in Nasilje pod masko (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe (2015) in Pismo nigerijske vdove (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi Stopinje upora uvrstil v sedem poglavij z naslovi: Človeško na tnalu, Stranpota demokracije, Pravica za prakso, Nacionalizem kot domoljubje, (Pol)preteklost zdaj, Ad personam in Prvoosebno.
»Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi Stopinje upora, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju Prvoosebno pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude.
Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.
»Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.«
Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi Stopinje upora se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Neveljaven email naslov