Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Brežice: Primus, 2021

Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij. Napisal je več strokovno-publicističnih del: Kazen brez zločina (1998), Mediji in nasilje (2003), Kult žrtve (2005) in Nasilje pod masko (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe (2015) in Pismo nigerijske vdove (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi Stopinje upora uvrstil v sedem poglavij z naslovi: Človeško na tnalu, Stranpota demokracije, Pravica za prakso, Nacionalizem kot domoljubje, (Pol)preteklost zdaj, Ad personam in Prvoosebno.

»Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi Stopinje upora, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju Prvoosebno pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude.

Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.

 »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.«

Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi Stopinje upora se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.