Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bralec: Aleksander Golja
Ljubljana: Slovenska matica 2021
Ob zborniku Simon Rutar in Beneška Slovenija naj najprej namenimo nekaj besed založbi, Slovenski matici, ki je že pred 120 leti izdala knjigo z enakim naslovom. Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti »Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov« med drugim zapisal: »Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …«
Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru. Prvemu delu, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, sta sledila Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra leta 1897 ter čez dve leti še Beneška Slovenija, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja.
Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v Zgodovini Tolminskega. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: »Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …« Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu.
Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij.
Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skoz čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji ter socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem.
Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, po tem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike.
Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile »še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe,« spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja.
Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine.
Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura.
Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bralec: Aleksander Golja
Ljubljana: Slovenska matica 2021
Ob zborniku Simon Rutar in Beneška Slovenija naj najprej namenimo nekaj besed založbi, Slovenski matici, ki je že pred 120 leti izdala knjigo z enakim naslovom. Njen avtor, leta 1851 rojeni Simon Rutar, arheolog, geograf, etnolog, narodopisec in pedagoški delavec, kot ga označujeta urednici Petra Kolenc in Danila Zuljan Kumar, je bil ob koncu 19. stoletja eden najdejavnejših članov in odbornikov prve slovenske založnice strokovnih in znanstvenih del. Kot član književnega odseka je sooblikoval tudi njen založniški program. Predsednik Fran Levec – opozarja njegov današnji naslednik Aleš Gabrič – je leta 1903 ob zgodnji smrti »Matičinega ustanovnika, enega najplodovitejših slovenskih pisateljev in najmarljivejših Matičinih sotrudnikov« med drugim zapisal: »Bil je 14 let odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava …«
Simon Rutar se je s prvima prispevkoma oglasil v Letopisu Matice Slovenske za leto 1889, štiri leta pozneje pa je bil med najzaslužnejšimi za nastanek zbirke Slovenska zemlja – Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru. Prvemu delu, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, sta sledila Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra leta 1897 ter čez dve leti še Beneška Slovenija, ki je sklenila trilogijo o zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja.
Prvi del zbornika začenja zgodovinar Robert Devetak z orisom Rutarjevega življenja in 333 bibliografskih enot obsegajočega dela z vrhuncem v Zgodovini Tolminskega. Omenja njegov spor z družino, ker ni hotel postati duhovnik, svojo odločitev pa je utemeljil z besedami: »Jaz se moram na svoje noge postaviti, drugače ne bodem srečen. Moj duh ne more in noče mirovati, on nij ustvarjen za pokojno življenje, nego za hrepenenje, iskanje, borenje …« Med študijem v Gradcu je Simon trpel hudo pomanjkanje, potrlo ga je razočaranje v ljubezni, zato se je s še toliko večjo vnemo posvečal delu.
Peter Mikša, prav tako zgodovinar, piše o pomembnem deležu Simona Rutarja pri nastanku Slovenskega planinskega društva in o njegovem sodelovanju v Planinskem vestniku. Etnologinja Karla Kofol nato poroča o prizadevanjih tolminskih muzealcev in drugih kulturnih delavcev od petdesetih let naprej za ohranjanje spomina na znamenitega rojaka z urejanjem muzejskih zbirk in organiziranjem številnih jubilejnih prireditev in publikacij.
Geograf Jernej Zupančič začenja drugi dela zbornika, posvečen Beneški Sloveniji, s predstavitvijo značilnosti geografije zahodnega slovenskega roba. Ob upoštevanju skoz čas spreminjajočih se političnih in kulturnih razmer obravnava štiri vidike te robnosti: v okviru Italije, znotraj slovenskega kulturnega prostora, v okviru poselitvenega območja Slovencev v Italiji ter socialno-prostorski vidik, ki se izraža v ločevanju med mestom in podeželjem.
Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, razkriva, zakaj so se beneški Slovenci že v revolucionarnem letu 1848 opredelili za Italijo in 18 let pozneje na plebiscitu – proti je javno glasoval le duhovnik Valentin Bledig – to odločitev tudi formalno potrdili. Verjeli so, da jim bo kraljevina, po tem ko so bile avstrijske oblasti gluhe za vse zahteve po šolanju v lastnem jeziku, vrnila avtonomijo iz časov Beneške republike.
Položaj se je še poslabšal, o čemer govori poglavje O začetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. V njem zgodovinar Branko Marušič, najboljši poznavalec Rutarjevega dela in časa, ko so bile »še slovenske molitvene bukve po deželi redke kot bele muhe,« spravlja v red nekatere netočne navedbe o nastajanju in dejanskih objavah ter njihovih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja.
Zgodovinarka Petra Testen Koren piše o beneških diklah, služkinjah, in o dvoličnem obsojanju njihovega dela pri italijanskih družinah v časopisu Matajur. Čeprav so z zaslužkom pomagale domačim, so jim predvsem moški, tako kot bolj znanim aleksandrinkam, očitali nemoralnost in da z odhajanjem v resnici uničujejo svoje družine.
Jezikoslovka Danila Zuljan Kumar v prispevku Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji opozarja na pomen Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru. Poudarja njen vpliv na širjenje rabe jezika tudi v zasebnem in verskem življenju in na preseganje trdovratnih stereotipov, da lahko mlade Benečane reši barbarstva le višja italijanska kultura.
Politolog Zdravko Likar na koncu piše o razvoju odnosov med Benečijo in Posočjem po drugi vojni. Ugotavlja, da se je sodelovanje zlasti po potresu leta 1967 zelo razmahnilo, in pričakuje, da bo po zastoju zaradi protivirusnih omejitev tradicija srečevanj znova zaživela.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov