Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Ljubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021
Dvojezična knjiga In povsod je bil sneg / And all around there was snow je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko.
Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo.
V formalnem smislu zbirka In povsod je bil sneg resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: »Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« Ob tem se priduša: »Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: »Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: »Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«
Kljub vsemu pa knjige In povsod je bil sneg ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na Namen pelerine), spet drugje pa celo: »zločin je / ugasniti pleme«. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi brbral, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, in povsod je bil sneg, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Ljubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021
Dvojezična knjiga In povsod je bil sneg / And all around there was snow je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko.
Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo.
V formalnem smislu zbirka In povsod je bil sneg resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: »Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« Ob tem se priduša: »Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: »Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: »Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«
Kljub vsemu pa knjige In povsod je bil sneg ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na Namen pelerine), spet drugje pa celo: »zločin je / ugasniti pleme«. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi brbral, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, in povsod je bil sneg, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.
SNG Drama Ljubljana Koproducent Kraljevsko pozorište Zetski dom, Cetinje Pogovori o ljubezni Avtorji besedila so ustvarjalci uprizoritve premieri 14. september 2019 Kraljevsko pozorište Zetski dom na Cetinju, 12. oktober 2019 veliki oder SNG Drama Ljubljana Režiser Jernej Lorenci Dramaturg Matic Starina Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Branko Rožman Koreograf Gregor Luštek Oblikovalci svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik, Juš Zidar Lektorica Tatjana Stanič Korepetitorica in svetovalka za petje Zvezdana Novaković Asistent režije in producent Juš Zidar Asistentka kostumografinje Bernarda Popelar Lesjak Igrajo Barbara Folchitto, Daniele Gaggianesi, Janez Škof, Jelena Laban, Karmen Bardak, Krist Lleshi, Maruša Majer, Matia Llupa, Srdjan Grahovac, Zvezdana Novaković Ljubljana je po septembrskih uprizoritvah na Cetinju druga postaja na poti mednarodne koprodukcije projekta z naslovom Pogovori o ljubezni. Nastal je v okviru in s podporo evropskega programa Interreg z igralci iz Črne Gore, Slovenije, Italije in Albanije, z režiserjem Jernejem Lorencijem in njegovo ekipo. Vtise s premiere je strnil Dušan Rogelj. Foto: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=3313 Na fotografiji: Jelena Laban, Janez Škof, Krist Lleshi in Matia Llupa Foto: Duško Miljanić
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Ben Jonson, Stefan Zweig Volpone 1605, 1926 Črna komedija Premiera: 10. oktober 2019 Prevajalec (Ben Jonson) Janez Menart Prevajalka (Stefan Zweig) Mojca Kranjc Avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumograf Leo Kulaš Avtor videa Izidor Farič Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografa (študijsko) Lara Kulaš Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k.g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g., Boris Kerč Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Volpone; komedijo Bena Jonsona o pohlepu so v Angliji prvič uprizorili leta 1605. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jonsonovega Volponeja predelal Stefan Zweig; poenostavil ga je, prestavil v prozo in dodal srečen konec. Avtor priredbe in režiser tokratne uprizoritve je Diego de Brea. Vtise po premieri Volponeja na velikem odru Mestnega gledališča je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Jaka Lah, Primož Pirnat Avtor Peter Giodani
Drama SNG Ljubljana – Mala drama Amelia E. Na osnovi besedila Preživela Maje Gal Štromar Krstna uprizoritev Premiera 4. oktober 2019 Režiser Dorian Šilec Petek Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Lektor Arko Dramaturška sodelavka in asistentka režiserja Urša Adamič Oblikovalka luči Mojca Sarjaš Igra Zvezdana Mlakar Uprizoritveno različico besedila je oblikovala ekipa. Še veste, kdo je prvi z motornim letalom preletel Atlantik? Seveda … (Charles Lindberg, pisalo se je leto 1927) In kdaj se je tega podviga samostojno lotila ženska? Ne bi vedeli? Samo pet let po Lindbergu (1932) je v prvem poskusu to uspelo Amelii Earhart, pri 35. letih že slavni letalki in nosilki več rekordov. Manj znano, pa sila zanimivo življenjsko zgodbo o drzni in neustavljivi Amelii – (preminila je v nesreči leta 1937, četrtino poti pred koncem etapnega poleta okoli sveta) – je v Mali drami v obliki monodrame izvedla igralka Zvezdana Mlakar. Uprizoritev je pripravil režiser Dorian Šilec Petek s sodelavkami, ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3318
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Neveljaven email naslov