Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Ljubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021
Dvojezična knjiga In povsod je bil sneg / And all around there was snow je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko.
Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo.
V formalnem smislu zbirka In povsod je bil sneg resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: »Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« Ob tem se priduša: »Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: »Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: »Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«
Kljub vsemu pa knjige In povsod je bil sneg ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na Namen pelerine), spet drugje pa celo: »zločin je / ugasniti pleme«. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi brbral, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, in povsod je bil sneg, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Ljubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021
Dvojezična knjiga In povsod je bil sneg / And all around there was snow je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko.
Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo.
V formalnem smislu zbirka In povsod je bil sneg resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: »Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« Ob tem se priduša: »Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: »Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: »Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«
Kljub vsemu pa knjige In povsod je bil sneg ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na Namen pelerine), spet drugje pa celo: »zločin je / ugasniti pleme«. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi brbral, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, in povsod je bil sneg, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov