Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov