Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.
A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.
A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.
Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.
A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.
A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.
Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov