Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.
A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.
A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.
Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.
A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.
A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.
Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov