Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere: Jure Franko
Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav.
Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih.
Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug.
Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo.
Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna.
Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere: Jure Franko
Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav.
Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih.
Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug.
Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo.
Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna.
Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov