Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Jure Franko, Lidija Hartman Profesorica, pisateljica in pesnica Manca Košir je avtorica številnih strokovnih člankov in knjig, svoje polliterarno pisanje pa je gotovo našla v dopisovanju. Leta 1991 v Ženskih pismih, skoraj deset let pozneje v pismih z Dušanom Jovanovićem (Moški : Ženska), sledila so Moška pisma, Drugačna razmerja, nato Darovi minevanja, Človeška ljubezen in druge. V Nagovorih tišine se je povezala z različnimi ustvarjalci: z Joni Zakonjšek, Dušanom Šarotarjem, Robertom Dolinarjem, Irom Zorkom, Tomijem Janežičem in Vesno Velkovrh Bukilica. V enem izmed pisem Tomiju Janežiču konec leta 2020 pojasnjuje: /…/ Naj ti povem, kako se je rodila zamisel za tole našo knjigo Nagovori tišine. Kot vedno, sem zaslišala Glas, ki mi je v jutranji spremenjeni zavesti ukazal: »Zdaj boš pisala novo knjigo epistol!« A ja? A še nisem končala? Saj je že šest objavljenih, sem ugovarjala. Kakšen bo pa naslov? »Nagovori tišine.« Kdo bodo dopisovalci? Evo vas! In kakšne barve bo knjiga? sem vprašala Glas, saj jaz svoje knjige vidim v barvah.. »Modre.« /…/ Simbolika z dopisovalci je polna modre barve. A kot pravi pisateljica, ni barva ključ dopisovanja, temveč tišina, občutenje časa, ker si vsak izmed ustvarjalcev vzame čas in ne hiti z delom. Zavedanje narave. Poezije. Molka. Prav zaradi teh sorodnosti so vsi dopisovalci večinoma zapriseženi tišini in s tem molku. V pismih jih izražajo na svoj blagi način. Četudi hoče avtorica izvedeti več o tišini, ji dopisovalec na začetku odgovarja, »ti me torej vabiš, da se pogovarjava o tišini? Ob takem predlogu najprej pomislim, ali ne bi bila potem morebiti kar tiho? Ali pa, si nemara izmenjava nekaj pisem brez črk in brez besed? Ali pa se kljub že izrečenemu še ne poznava dovolj, da bi bila kar tiho? Kaj pa, če besede sploh niso nujno nasprotje tišini? In seveda, kako bi se sploh spoznali, če naj bi to poskušali brez besed? Torej poskusiva najprej z besedami …« Rdeča nit dopisovanja so tudi poezija, narava, stvari, skozi katere ustvarjalci primarno občutijo samega sebe in svoje povezave z Bogom. O tem govori veliko tudi Manca Košir – gibanja v duhovnem svetu, odkrite izpovedi z izkustvi onostranstva, spremljanje ljudi v Hospicu. Trpke izkušnje bolezni, ki jo je zaznamovala in okrepila v svojih védenjih. O svojem preteklem življenju ne govori, poudarek je samo v razsvetljenju, ki ga je doživela. Izpovedi ljudi tišine so včasih tako nadrealistične, da vsak človek, ki si jo želi in jo je občutil, čuti preveč tišine. To je individualistična tišina, v katero se je vpletlo življenje na svoj posebni, enkratni način. Tišina v življenju. Vsak nima možnosti izbire med prostorom in tišino in besedami. Besede pa so most med prostorom in tišino. Obudijo molk in izrečejo stvari, ki jih mora slišati človeško uho. Tisto, ki sliši povedano. Kakšna bi bila vrednost tišine v molku, če se ne bi mogla izraziti v arhitekturi, religiji, sliki in besedi? V umetnosti nasploh? Bila bi samo tišina. Prazen, temen, nepopisan in nem prostor. In koliko ljudi umira od tišine? Naj končam s poezijo: »Tukaj je mir. Tišina. Vsi so pozaspali, še psi ne lajajo več. Ura je prerasla polnoč. Jaz? Še vedno čakam korake.«