Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Korejska filmska produkcija je v zadnjih letih postala ena najzanimivejših na svetu. O tem pričajo večkrat nagrajeni filmi, kot je Parazit, s prelomnimi nagradami, kot je ameriški oskar za najboljši film, poleg nagrad na festivalih umetniškega filma. Svetovno uspešnost so Korejci razširili tudi na področje televizije, Igro lignja so tako gledali po vsem svetu. Svoj prvi korejski film je zdaj posnel celo japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je leta 2018 v Cannesu dobil zlato palmo za svoj film Tatiči. V glavni vlogi nastopa korejski igralec Song Kang-ho, ki je prav tako glavno vlogo igral v Parazitu.
A vrnimo se k Hirokazuju Kore-edi. Rdeča nit njegovih filmov, od Čudeža, Kakršen oče, takšen sin, Po nevihti, pa vse do Tatičev, je družina – in tako je tudi v filmu Posrednik. Ta je lahko biološka ali pa ne, lahko je družina po sili razmer, kot v Tatičih, mora tako ali drugače preživeti. V Koreji so razširjeni t. i. baby boxi, »škatle za dojenčke«, v katere lahko ženske, ki se jim rodi nezaželen otrok, tega varno in anonimno oddajo v skrb organizacijam, ki se s tem ukvarjajo. Tako naredi tudi mlada So-young, ne vedoč, da Sang-hyeon, prostovoljec pri cerkvi, ki skrbi za sirote, skupaj s svojim pajdašem sem in tja kakšnega otroka tudi ukrade in ga proda na črnem trgu za posvojitve. Ko se So-young po otroka vrne, hitro ugotovi, kaj se dogaja – in ker nima druge izbire, se jima pridruži pri iskanju posvojiteljev.
Tako kot pri Tatičih, ali konec koncev, Parazitu, so »zločinci« v filmu Posrednik tragi-komični liki – čisto običajni ljudje, ki so sposobni nežnosti, ljubezni, skrbnosti, a ki so jih življenjske okoliščine, in slabe odločitve, privedle do nepoštenih poslov. Song Kang-ho v nekaterih pogledih igra podobno vlogo, kot v Parazitu: pri teh poslih igra ključno vlogo, a je hkrati nežna duša, ki mu je globoko mar za vse vpletene. Dojenčka, ki ga namerava prodati, nežno kopa, previja, tolaži, pestuje in se z njim igra. Da lahko iskreno sočustvujemo z likom Posrednika, ki počne nekaj tako skrajnega, kot je preprodaja otrok na črnem trgu, pove veliko o mojstrstvu in subtilnosti Hirokazuja Kore-ede.
In morda se lahko le v njegovih filmih zgodi, da trojica, ki prodaja otroka, skupaj s policistko, ki jim sledi, postane družina. Njeni člani so si med seboj zelo različni, a jih hkrati povezuje nekaj globokega: izkušnja zapuščenosti in nezaželenosti. K dogajanju nihče od njih ne pristopa hladno, niti razumsko: dejanja vsakogar izmed njih so utemeljena v podoživljanju starih bolečin. Prav nepristransko, neobsojajoče raziskovanje njihovih osebnosti Hirokazuju Kore-edi omogoči, da film kljub njegovemu zapletu – in to povsem neprisiljeno – izpelje skrajno humanistično.
Korejska filmska produkcija je v zadnjih letih postala ena najzanimivejših na svetu. O tem pričajo večkrat nagrajeni filmi, kot je Parazit, s prelomnimi nagradami, kot je ameriški oskar za najboljši film, poleg nagrad na festivalih umetniškega filma. Svetovno uspešnost so Korejci razširili tudi na področje televizije, Igro lignja so tako gledali po vsem svetu. Svoj prvi korejski film je zdaj posnel celo japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je leta 2018 v Cannesu dobil zlato palmo za svoj film Tatiči. V glavni vlogi nastopa korejski igralec Song Kang-ho, ki je prav tako glavno vlogo igral v Parazitu.
A vrnimo se k Hirokazuju Kore-edi. Rdeča nit njegovih filmov, od Čudeža, Kakršen oče, takšen sin, Po nevihti, pa vse do Tatičev, je družina – in tako je tudi v filmu Posrednik. Ta je lahko biološka ali pa ne, lahko je družina po sili razmer, kot v Tatičih, mora tako ali drugače preživeti. V Koreji so razširjeni t. i. baby boxi, »škatle za dojenčke«, v katere lahko ženske, ki se jim rodi nezaželen otrok, tega varno in anonimno oddajo v skrb organizacijam, ki se s tem ukvarjajo. Tako naredi tudi mlada So-young, ne vedoč, da Sang-hyeon, prostovoljec pri cerkvi, ki skrbi za sirote, skupaj s svojim pajdašem sem in tja kakšnega otroka tudi ukrade in ga proda na črnem trgu za posvojitve. Ko se So-young po otroka vrne, hitro ugotovi, kaj se dogaja – in ker nima druge izbire, se jima pridruži pri iskanju posvojiteljev.
Tako kot pri Tatičih, ali konec koncev, Parazitu, so »zločinci« v filmu Posrednik tragi-komični liki – čisto običajni ljudje, ki so sposobni nežnosti, ljubezni, skrbnosti, a ki so jih življenjske okoliščine, in slabe odločitve, privedle do nepoštenih poslov. Song Kang-ho v nekaterih pogledih igra podobno vlogo, kot v Parazitu: pri teh poslih igra ključno vlogo, a je hkrati nežna duša, ki mu je globoko mar za vse vpletene. Dojenčka, ki ga namerava prodati, nežno kopa, previja, tolaži, pestuje in se z njim igra. Da lahko iskreno sočustvujemo z likom Posrednika, ki počne nekaj tako skrajnega, kot je preprodaja otrok na črnem trgu, pove veliko o mojstrstvu in subtilnosti Hirokazuja Kore-ede.
In morda se lahko le v njegovih filmih zgodi, da trojica, ki prodaja otroka, skupaj s policistko, ki jim sledi, postane družina. Njeni člani so si med seboj zelo različni, a jih hkrati povezuje nekaj globokega: izkušnja zapuščenosti in nezaželenosti. K dogajanju nihče od njih ne pristopa hladno, niti razumsko: dejanja vsakogar izmed njih so utemeljena v podoživljanju starih bolečin. Prav nepristransko, neobsojajoče raziskovanje njihovih osebnosti Hirokazuju Kore-edi omogoči, da film kljub njegovemu zapletu – in to povsem neprisiljeno – izpelje skrajno humanistično.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov