Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Tonja Jelen.
Bere Lidija Hartman.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger v zbirki kratkih zgodb Bogovi se nam smejijo preigrava starogrške mite. Tezo, da so miti večni in se nenehno ponavljajo in pojavljajo, potrjuje z raznolikimi liki iz vsakdanjih življenj. Takega postmodernističnega postopka se ni lotil prvič, saj je v delu Kurent obravnaval tudi slovensko slovstvo. Že naslov nove zbirke zgovorno priča o tem, kako se take in drugačne usode samo ponavljajo v različnih preoblekah. Pri tem so ustvarjene kreature v posmeh oblasti, nadrejenim, bogovom, skratka komur koli, ki upravlja z našimi življenji.
Šteger je šest kratkih zgodb, razdeljenih na posamične dele, problemsko razdelal predvsem s psihološkega vidika. Zgodbe je glede na problematiko poimenoval po starogrških bogovih in boginjah, jih povezal z njihovimi življenji in jih aktualiziral. Zgodbe se imenujejo Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza in Ikar. Nobeni izmed naštetih ne manjka subtilnosti, preslikavanja in preoblikovanja posamičnega mita v današnje okoliščine ter različnih kompleksnih vprašanj. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj so likinje še vedno prehitro prikazane kot vzvodi za negativizem in pogubo. To se poraja še bolj ob podobi migrantke glasbenice v zgodbi Orfej, saj na prikrit način zastavlja problem migracij oziroma njihovih posledic. Tudi pot v pogubo v zgodbi Meduza povzroči ženska, v obeh primerih pa gre v osnovi za zaljubljenost, če ne kar za obsedenost in pretirano lastninjenje in vlogo patriarhata. Po drugi strani pa nam zgodba Evropa podaja zanimivo misel o izjemni požrtvovalnosti ženske, ki pa na koncu izgubi bitko predvsem sama s sabo.
Ti novodobni miti, počlovečeni in ironično prikazani, kažejo, da se človeštvo še zmeraj uči in so dobe o pozlačenih ljudeh že zdavnaj mimo. Suspenzi so različni, oštevilčeni deli zgodb samo stopnjujejo dogajanje, ki pa je zlasti v zadnji zgodbi preobsežno. Prav zgodba Evropa bi potrebovala še nekaj več preciznosti in vpogleda. Prepričljivo je hitro nizanje vprašanj o alkoholizmu, vplivništvu, izkoriščanju, spolnosti, skratka o današnjih anomalijah in afluencah družbe. Vsaka zgodba pa vendarle podaja bistvo: vsi goni vlečejo v življenje, akcijo. Ta namreč osmišlja bivanje. Četudi so odločitve junakov in junakinj dostikrat zmotne, imajo te zgodbe skorajda enak učinek kot miti.
Najbolj opazna zgodba o Narcisu ni nič drugega kot plod samovšečne družbe. Narcistična motnja je resna bolezen, ki jo družbena omrežja ne le ustvarjajo, ampak jo resno spodbujajo. Pot v pogubo pa ni dolga. Zaslepljenost, neumnost, zaletavost so lastnosti, ki jih poznamo tudi danes.
Aleš Šteger v zgodbah v knjigi Bogovi se nam smejijo osvetljuje predvsem človekova prepričanja, njegovo nečimrnost, razbijanje gotovosti in s tem tveganje in iskanje strasti. Ne nazadnje ljubezni. Prav s tega vidika so zgodbe najbolj uspele.
Piše Tonja Jelen.
Bere Lidija Hartman.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger v zbirki kratkih zgodb Bogovi se nam smejijo preigrava starogrške mite. Tezo, da so miti večni in se nenehno ponavljajo in pojavljajo, potrjuje z raznolikimi liki iz vsakdanjih življenj. Takega postmodernističnega postopka se ni lotil prvič, saj je v delu Kurent obravnaval tudi slovensko slovstvo. Že naslov nove zbirke zgovorno priča o tem, kako se take in drugačne usode samo ponavljajo v različnih preoblekah. Pri tem so ustvarjene kreature v posmeh oblasti, nadrejenim, bogovom, skratka komur koli, ki upravlja z našimi življenji.
Šteger je šest kratkih zgodb, razdeljenih na posamične dele, problemsko razdelal predvsem s psihološkega vidika. Zgodbe je glede na problematiko poimenoval po starogrških bogovih in boginjah, jih povezal z njihovimi življenji in jih aktualiziral. Zgodbe se imenujejo Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza in Ikar. Nobeni izmed naštetih ne manjka subtilnosti, preslikavanja in preoblikovanja posamičnega mita v današnje okoliščine ter različnih kompleksnih vprašanj. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj so likinje še vedno prehitro prikazane kot vzvodi za negativizem in pogubo. To se poraja še bolj ob podobi migrantke glasbenice v zgodbi Orfej, saj na prikrit način zastavlja problem migracij oziroma njihovih posledic. Tudi pot v pogubo v zgodbi Meduza povzroči ženska, v obeh primerih pa gre v osnovi za zaljubljenost, če ne kar za obsedenost in pretirano lastninjenje in vlogo patriarhata. Po drugi strani pa nam zgodba Evropa podaja zanimivo misel o izjemni požrtvovalnosti ženske, ki pa na koncu izgubi bitko predvsem sama s sabo.
Ti novodobni miti, počlovečeni in ironično prikazani, kažejo, da se človeštvo še zmeraj uči in so dobe o pozlačenih ljudeh že zdavnaj mimo. Suspenzi so različni, oštevilčeni deli zgodb samo stopnjujejo dogajanje, ki pa je zlasti v zadnji zgodbi preobsežno. Prav zgodba Evropa bi potrebovala še nekaj več preciznosti in vpogleda. Prepričljivo je hitro nizanje vprašanj o alkoholizmu, vplivništvu, izkoriščanju, spolnosti, skratka o današnjih anomalijah in afluencah družbe. Vsaka zgodba pa vendarle podaja bistvo: vsi goni vlečejo v življenje, akcijo. Ta namreč osmišlja bivanje. Četudi so odločitve junakov in junakinj dostikrat zmotne, imajo te zgodbe skorajda enak učinek kot miti.
Najbolj opazna zgodba o Narcisu ni nič drugega kot plod samovšečne družbe. Narcistična motnja je resna bolezen, ki jo družbena omrežja ne le ustvarjajo, ampak jo resno spodbujajo. Pot v pogubo pa ni dolga. Zaslepljenost, neumnost, zaletavost so lastnosti, ki jih poznamo tudi danes.
Aleš Šteger v zgodbah v knjigi Bogovi se nam smejijo osvetljuje predvsem človekova prepričanja, njegovo nečimrnost, razbijanje gotovosti in s tem tveganje in iskanje strasti. Ne nazadnje ljubezni. Prav s tega vidika so zgodbe najbolj uspele.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov