Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolina solz je majhen in intimen film, ki poda pomemben vpogled v institucijo, s katero ljudje praviloma nimamo stika, imamo pa glede nje kup predsodkov. Dolina solz je namreč vzdevek za zapor na Dobu. Koncept filma temelji na pogovorih s tremi zaporniki, ki jim režiser in soscenarist Boštjan Korbar zastavlja isti nabor vprašanj, vmes pa so zmontirani posnetki koncerta skupine Autodafé v zaporniški menzi. Njihov pevec Matjaž Pikalo je tudi producent in soscenarist filma, pred snemanjem pa je v zaporu vodil literarne delavnice.
Čeprav preplet Pikalove uglasbene poezije z intervjuji prinaša nekatere zanimive vzporednice, je osrednji fokus na intervjuvancih in njihovem odnosu do življenja, zločina in kazni. Vsi trije so bili obsojeni zaradi hudih deliktov: eden je zaprt zaradi naklepnega umora, drugi je poneveril skoraj pol milijona evrov v Kliničnem centru, tretji je spolno zlorabljal svojo hčerko. Trenutek, ko film razkrije njihove zločine, pomeni streznitev za gledalca in postavi tudi njihove preostale izjave v perspektivo.
Izbira zapornikov je temeljila na prostovoljni prijavi, a subjekti predstavijo raznolike vidike in prikažejo popolnoma različne odnose do zapora in svojega dejanja. Tako se dva vztrajno trudita izboljšati svoj lastni odnos do sveta in najti način, kako živeti naprej, tako znotraj zapora kot tudi ob poznejši potencialni izpustitvi. Tretji se po drugi strani izgovarja na teorije zarote in skuša s kvaziintelektualističnim diskurzom speljati pogovor drugam. In čeprav med vrsticami da vedeti, da je zločin storil, z ničimer ne daje občutka, da svoje dejanje obžaluje.
A odnos do zločina in kazni ni edina tema filma, čeprav je seveda najprominentnejša. Ključen je tudi odnos zapornikov do umetnosti. Vsi trije so sodelovali na literarnih in drugih umetniških delavnicah, ki jih organizira zapor v sklopu prevzgoje in s ciljem na poznejšo reintegracijo v družbo. Eden izmed njih je celo napisal in uglasbil pesem, ki jo skupaj z Autodaféjem odpoje Vesna Zornik. Sploh se zdi, da je stik z umetnostjo tisto, kar jim najbolj pomaga preživeti in najti pot naprej. Film se konča z izpustitvijo enega od trojice, ko odsluži kazen in se odpravi v Ljubljano, da bi se srečal s svojo sestro in poskušal ugotoviti, kaj zdaj.
To pa je tudi vprašanje za občinstvo. Po ogledu filma je namreč jasno, da splošne predstave o zaporu, sploh pa tiste iz ameriških filmov, nimajo povezave s sodobno slovensko resničnostjo. Z intimnim pristopom intervjuja film zgolj priškrne vrata v ta zanimivi svet, ki bi si brez dvoma zaslužil še celo vrsto različnih vpogledov. A za zdaj imamo le možnost ogleda Doline solz na kateri izmed preredkih projekcij v Art kino mreži.
Dolina solz je majhen in intimen film, ki poda pomemben vpogled v institucijo, s katero ljudje praviloma nimamo stika, imamo pa glede nje kup predsodkov. Dolina solz je namreč vzdevek za zapor na Dobu. Koncept filma temelji na pogovorih s tremi zaporniki, ki jim režiser in soscenarist Boštjan Korbar zastavlja isti nabor vprašanj, vmes pa so zmontirani posnetki koncerta skupine Autodafé v zaporniški menzi. Njihov pevec Matjaž Pikalo je tudi producent in soscenarist filma, pred snemanjem pa je v zaporu vodil literarne delavnice.
Čeprav preplet Pikalove uglasbene poezije z intervjuji prinaša nekatere zanimive vzporednice, je osrednji fokus na intervjuvancih in njihovem odnosu do življenja, zločina in kazni. Vsi trije so bili obsojeni zaradi hudih deliktov: eden je zaprt zaradi naklepnega umora, drugi je poneveril skoraj pol milijona evrov v Kliničnem centru, tretji je spolno zlorabljal svojo hčerko. Trenutek, ko film razkrije njihove zločine, pomeni streznitev za gledalca in postavi tudi njihove preostale izjave v perspektivo.
Izbira zapornikov je temeljila na prostovoljni prijavi, a subjekti predstavijo raznolike vidike in prikažejo popolnoma različne odnose do zapora in svojega dejanja. Tako se dva vztrajno trudita izboljšati svoj lastni odnos do sveta in najti način, kako živeti naprej, tako znotraj zapora kot tudi ob poznejši potencialni izpustitvi. Tretji se po drugi strani izgovarja na teorije zarote in skuša s kvaziintelektualističnim diskurzom speljati pogovor drugam. In čeprav med vrsticami da vedeti, da je zločin storil, z ničimer ne daje občutka, da svoje dejanje obžaluje.
A odnos do zločina in kazni ni edina tema filma, čeprav je seveda najprominentnejša. Ključen je tudi odnos zapornikov do umetnosti. Vsi trije so sodelovali na literarnih in drugih umetniških delavnicah, ki jih organizira zapor v sklopu prevzgoje in s ciljem na poznejšo reintegracijo v družbo. Eden izmed njih je celo napisal in uglasbil pesem, ki jo skupaj z Autodaféjem odpoje Vesna Zornik. Sploh se zdi, da je stik z umetnostjo tisto, kar jim najbolj pomaga preživeti in najti pot naprej. Film se konča z izpustitvijo enega od trojice, ko odsluži kazen in se odpravi v Ljubljano, da bi se srečal s svojo sestro in poskušal ugotoviti, kaj zdaj.
To pa je tudi vprašanje za občinstvo. Po ogledu filma je namreč jasno, da splošne predstave o zaporu, sploh pa tiste iz ameriških filmov, nimajo povezave s sodobno slovensko resničnostjo. Z intimnim pristopom intervjuja film zgolj priškrne vrata v ta zanimivi svet, ki bi si brez dvoma zaslužil še celo vrsto različnih vpogledov. A za zdaj imamo le možnost ogleda Doline solz na kateri izmed preredkih projekcij v Art kino mreži.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Neveljaven email naslov