Dolina solz je majhen in intimen film, ki poda pomemben vpogled v institucijo, s katero ljudje praviloma nimamo stika, imamo pa glede nje kup predsodkov. Dolina solz je namreč vzdevek za zapor na Dobu. Koncept filma temelji na pogovorih s tremi zaporniki, ki jim režiser in soscenarist Boštjan Korbar zastavlja isti nabor vprašanj, vmes pa so zmontirani posnetki koncerta skupine Autodafé v zaporniški menzi. Njihov pevec Matjaž Pikalo je tudi producent in soscenarist filma, pred snemanjem pa je v zaporu vodil literarne delavnice. Čeprav preplet Pikalove uglasbene poezije z intervjuji prinaša nekatere zanimive vzporednice, je osrednji fokus na intervjuvancih in njihovem odnosu do življenja, zločina in kazni. Vsi trije so bili obsojeni zaradi hudih deliktov: eden je zaprt zaradi naklepnega umora, drugi je poneveril skoraj pol milijona evrov v Kliničnem centru, tretji je spolno zlorabljal svojo hčerko. Trenutek, ko film razkrije njihove zločine, pomeni streznitev za gledalca in postavi tudi njihove preostale izjave v perspektivo. Izbira zapornikov je temeljila na prostovoljni prijavi, a subjekti predstavijo raznolike vidike in prikažejo popolnoma različne odnose do zapora in svojega dejanja. Tako se dva vztrajno trudita izboljšati svoj lastni odnos do sveta in najti način, kako živeti naprej, tako znotraj zapora kot tudi ob poznejši potencialni izpustitvi. Tretji se po drugi strani izgovarja na teorije zarote in skuša s kvaziintelektualističnim diskurzom speljati pogovor drugam. In čeprav med vrsticami da vedeti, da je zločin storil, z ničimer ne daje občutka, da svoje dejanje obžaluje. A odnos do zločina in kazni ni edina tema filma, čeprav je seveda najprominentnejša. Ključen je tudi odnos zapornikov do umetnosti. Vsi trije so sodelovali na literarnih in drugih umetniških delavnicah, ki jih organizira zapor v sklopu prevzgoje in s ciljem na poznejšo reintegracijo v družbo. Eden izmed njih je celo napisal in uglasbil pesem, ki jo skupaj z Autodaféjem odpoje Vesna Zornik. Sploh se zdi, da je stik z umetnostjo tisto, kar jim najbolj pomaga preživeti in najti pot naprej. Film se konča z izpustitvijo enega od trojice, ko odsluži kazen in se odpravi v Ljubljano, da bi se srečal s svojo sestro in poskušal ugotoviti, kaj zdaj. To pa je tudi vprašanje za občinstvo. Po ogledu filma je namreč jasno, da splošne predstave o zaporu, sploh pa tiste iz ameriških filmov, nimajo povezave s sodobno slovensko resničnostjo. Z intimnim pristopom intervjuja film zgolj priškrne vrata v ta zanimivi svet, ki bi si brez dvoma zaslužil še celo vrsto različnih vpogledov. A za zdaj imamo le možnost ogleda Doline solz na kateri izmed preredkih projekcij v Art kino mreži.