Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbeni festival Druga godba, namenjen etničnim glasbam sveta, je letos junija in avgusta spremljal izbor filmskih dokumentarcev, ki si jih je bilo po sklopih mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. Za konec sta bila na sporedu filma Ljubezen med genocidom ter Salentinski zvočni odpor.
Prvi film, Ljubezen med genocidom, se je ukvarjal z glasbo kurdske verske manjšine jezidov, ki prebivajo v okolici gore Sandžar in so že stoletja žrtve preganjanj, njihovi krvniki pa segajo vse od Otomanskega cesarstva do teroristične skupine Daesh. Posebnost njihove ljudske pesmi, pete v vznesenem, čustvenem in monotonem ritmu, je, da spleta teme pokolov in ljubezni; trpljenje kolektiva se ves čas prepleta z velikimi ljubezenskimi zgodbami in trpljenjem, ki ga pesmi prenašajo. Pristop filma je minimalističen in formulaično dokumentarističen. Posnetki petja se menjavajo s posnetki intelektualcev, ki o njem govorijo, ter pokrajine in posnetkov trpečih obrazov otrok in žensk. V ozadju nas spremlja instrumentalna glasba včasih nekoliko romantičnega nadiha, za katero se včasih zdi, da zastre avtentičnost vokalnih izvedb. Med posnetki pevcev in pevk včasih teče pospešeno življenje narave, ki ga lahko opazimo v gibanju oblakov. Ljubezen med genocidom se nenehno ponavlja, giblje v enakem monotonem ritmu kot glasba, in sčasoma omejenost filmskih sredstev ter elemente kiča preseže zvenenje osrednjega občutja tragike, časa, ki mineva in ostaja enak, vztrajanja kljub trpljenju. S tem po nenavadni poti dosežemo globlji vpogled v položaj ljudstva, katerega osrednji steber spomina in izročila so prav ljudske pesmi.
Salentinski zvočni odpor nam predstavi pizzico pizzico, glasbo območja v Italiji, širši javnosti bolj znanega po komercialnem festivalu popevke. Sredi šovbiznisa se tradicionalni glasbeniki, ki se zanašajo na posebno tradicijo igranja tamburina in vzorcev petja, bojujejo za ohranitev dragocene zvočne tradicije. To je tudi zgodba o širjenju kapitalističnega proizvodnega načina, ki pred seboj ruši vsakršne kode plemenitosti, vsakršno romantiko. Vendar se film ne osredinja zares na razlago; krajšim izjavam glasbenikov, ki predstavijo svoje delo in njegov namen, sledijo dolgi odlomki njihovega igranja na pustem modrem studijskem ozadju, prepredenem s plastičnimi novoletnimi lučkami. Uvrščeni v tako okolje, pravzaprav izvrženi iz habitusa, ki ga nikoli ne vidimo, postanejo nekoliko dolgočasni, na drugi strani pa dobimo najbrž omejen zgodovinski in sociološki vpogled.
Filma tako vsak po svoje izpolnita svojo nalogo predstavitve nekaterih glasbenih praks, vendar zamudita priložnost za celovit zajem svoje tematike. Pri tem je nekoliko uspešnejši Ljubezen med genocidom. Kljub temu gre projekt pozdraviti, saj so lahko gledalci v izboru filmov poleg spoznavanja novih glasbenih tradicij gotovo ujeli tudi trenutke filmskih presežkov.
Glasbeni festival Druga godba, namenjen etničnim glasbam sveta, je letos junija in avgusta spremljal izbor filmskih dokumentarcev, ki si jih je bilo po sklopih mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. Za konec sta bila na sporedu filma Ljubezen med genocidom ter Salentinski zvočni odpor.
Prvi film, Ljubezen med genocidom, se je ukvarjal z glasbo kurdske verske manjšine jezidov, ki prebivajo v okolici gore Sandžar in so že stoletja žrtve preganjanj, njihovi krvniki pa segajo vse od Otomanskega cesarstva do teroristične skupine Daesh. Posebnost njihove ljudske pesmi, pete v vznesenem, čustvenem in monotonem ritmu, je, da spleta teme pokolov in ljubezni; trpljenje kolektiva se ves čas prepleta z velikimi ljubezenskimi zgodbami in trpljenjem, ki ga pesmi prenašajo. Pristop filma je minimalističen in formulaično dokumentarističen. Posnetki petja se menjavajo s posnetki intelektualcev, ki o njem govorijo, ter pokrajine in posnetkov trpečih obrazov otrok in žensk. V ozadju nas spremlja instrumentalna glasba včasih nekoliko romantičnega nadiha, za katero se včasih zdi, da zastre avtentičnost vokalnih izvedb. Med posnetki pevcev in pevk včasih teče pospešeno življenje narave, ki ga lahko opazimo v gibanju oblakov. Ljubezen med genocidom se nenehno ponavlja, giblje v enakem monotonem ritmu kot glasba, in sčasoma omejenost filmskih sredstev ter elemente kiča preseže zvenenje osrednjega občutja tragike, časa, ki mineva in ostaja enak, vztrajanja kljub trpljenju. S tem po nenavadni poti dosežemo globlji vpogled v položaj ljudstva, katerega osrednji steber spomina in izročila so prav ljudske pesmi.
Salentinski zvočni odpor nam predstavi pizzico pizzico, glasbo območja v Italiji, širši javnosti bolj znanega po komercialnem festivalu popevke. Sredi šovbiznisa se tradicionalni glasbeniki, ki se zanašajo na posebno tradicijo igranja tamburina in vzorcev petja, bojujejo za ohranitev dragocene zvočne tradicije. To je tudi zgodba o širjenju kapitalističnega proizvodnega načina, ki pred seboj ruši vsakršne kode plemenitosti, vsakršno romantiko. Vendar se film ne osredinja zares na razlago; krajšim izjavam glasbenikov, ki predstavijo svoje delo in njegov namen, sledijo dolgi odlomki njihovega igranja na pustem modrem studijskem ozadju, prepredenem s plastičnimi novoletnimi lučkami. Uvrščeni v tako okolje, pravzaprav izvrženi iz habitusa, ki ga nikoli ne vidimo, postanejo nekoliko dolgočasni, na drugi strani pa dobimo najbrž omejen zgodovinski in sociološki vpogled.
Filma tako vsak po svoje izpolnita svojo nalogo predstavitve nekaterih glasbenih praks, vendar zamudita priložnost za celovit zajem svoje tematike. Pri tem je nekoliko uspešnejši Ljubezen med genocidom. Kljub temu gre projekt pozdraviti, saj so lahko gledalci v izboru filmov poleg spoznavanja novih glasbenih tradicij gotovo ujeli tudi trenutke filmskih presežkov.
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov