Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse zastonj! Vse zastonj! je naslov prve premiere letošnje sezone v Prešernovem gledališču v Kranju. Igro je napisal Dario Fo, italijanski dramatik, Nobelov nagrajenec za književnost, prevedel jo je Gašper Malej. Gre za problematiko delavcev, ki z zaslužkom ne morejo preživeti, za povrh pa jih uničujejo vedno višje cene. Besedilo se je zdelo režiserki Ajdi Valcl ravno pravšnje za sedanji trenutek, skupaj z dramaturgom Markom Bratušem pa sta ga priredila za naše okolje. Predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! si je ogledala Tadeja Krečič:
Dario Fo: Vse zastonj! Vse zastonj!
Prevajalec Gašper Malej
Adaptacija Marko Bratuš in Ajda Valcl
Režiserka Ajda Valcl
Dramaturg Marko Bratuš
Scenografka Urša Vidic
Kostumografka Urška Recer
Koreografinja, scenski gib: Lada Petrovski Ternovšek
Svetovalec za koreografijo Branko Potočan
Avtorica glasbe Polona Janežič
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak
Oblikovalca maske Matej Pajntar in Alja Sušnik
Asistentka scenografke Anja Gruden
Igrajo
Antonia, brezposelna Vesna Pernarčič
Giovanni, delavec Aljoša Ternovšek
Margherita, honorarna delavka Vesna Slapar
Luigi, delavec, Margheritin mož Miha Rodman
Policist, Komandir specialne enote, Kmet, Starec Blaž Setnikar
Statista Dominik Vodopivec in Jure Pogačar
Vse zastonj! Vse zastonj! je naslov prve premiere letošnje sezone v Prešernovem gledališču v Kranju. Igro je napisal Dario Fo, italijanski dramatik, Nobelov nagrajenec za književnost, prevedel jo je Gašper Malej. Gre za problematiko delavcev, ki z zaslužkom ne morejo preživeti, za povrh pa jih uničujejo vedno višje cene. Besedilo se je zdelo režiserki Ajdi Valcl ravno pravšnje za sedanji trenutek, skupaj z dramaturgom Markom Bratušem pa sta ga priredila za naše okolje. Predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! si je ogledala Tadeja Krečič:
Dario Fo: Vse zastonj! Vse zastonj!
Prevajalec Gašper Malej
Adaptacija Marko Bratuš in Ajda Valcl
Režiserka Ajda Valcl
Dramaturg Marko Bratuš
Scenografka Urša Vidic
Kostumografka Urška Recer
Koreografinja, scenski gib: Lada Petrovski Ternovšek
Svetovalec za koreografijo Branko Potočan
Avtorica glasbe Polona Janežič
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak
Oblikovalca maske Matej Pajntar in Alja Sušnik
Asistentka scenografke Anja Gruden
Igrajo
Antonia, brezposelna Vesna Pernarčič
Giovanni, delavec Aljoša Ternovšek
Margherita, honorarna delavka Vesna Slapar
Luigi, delavec, Margheritin mož Miha Rodman
Policist, Komandir specialne enote, Kmet, Starec Blaž Setnikar
Statista Dominik Vodopivec in Jure Pogačar
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Neveljaven email naslov