Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bralec: Igor Velše
Nada Breznik
Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal
Maribor: Litera, 2022
Roman Simone Klemenčič Hiša brez ogledal je strašljiva vizija prihodnosti, ena od izmišljenih v distopični literaturi, kot sta na primer 1984 Georgea Orwella, ali Deklina zgodba Margaret Atwood. Da takšne vizije niso več fantastične in ne zgolj literarne, nam vsakodnevno dokazujejo silovite podnebne spremembe, nerazložljive pandemije, prebujanje mračnih sil in pogosto kaotične politične odločitve. Simona Klemenčič v nasprotju z vsemi teorijami, povezanimi s podnebnimi spremembami zaradi onesnaževanja okolja, v romanu zavija Evropo v led in sneg, jo okuži z novim smrtonosnim virusom in, kar je še najbolj srhljivo, s podobo manipulativne, vsenadzorujoče oblasti v neki novi državni tvorbi, novi zvezi držav sredi Evrope, ki bi svojo moč gradila z ognjem in mečem krščanstva, ženske pa vrnila za štedilnik, v cerkev in k rojevanju otrok.
V tej realnosti žena pomembnega politika nove zveze s centrom v Varšavi, privilegirana zaradi njegovega položaja, sprejema življenje, kakršno pač je, in ga živi v ljubezni do otrok in moža, iznajdljiva, kot je iznajdljiva večina žensk, ki mora v imenu družine reševati praktične vsakodnevne probleme. Brez pomislekov, brez vprašanj, ponosna na moža in otroke. Vse dokler njen mož ne pripelje v njihov dom svoje matere. Ta družinsko življenje spreminja po svoji zamisli, že tako strogim pravilom nove družbene ureditve samovoljno dodaja svoje, še strožje moralne in vzgojne norme ter poskuša snaho oropati slehernega veselja. Suzana, predana mati in zvesta soproga, se v nekem trenutku, ob srečanju z rejcem ptic, h kateremu je prišla po papagaja, sooči s svojo neizživeto ženskostjo in ranljivostjo. Uvidi, da je čustveno osiromašena, saj je njen mož nenehno zdoma in odsoten celo takrat, ko je doma. Ko spozna, da jo mož vara in da jo je tudi nesojeni ljubimec, rejec ptic, v resnici pa upornik, hinavsko izkoristil, da bi prišel do zaupnih podatkov, se njena brezskrbna naivnost začne razkrajati. Prisiljena je v povsem drugačne razmisleke, skrivne kalkulacije in načrtovanja, od katerih bo odvisna njena in prihodnost njenih otrok. Tako roman v mračnem okvirju novega neveselega sveta, ponuja zgodbo o odnosih v družini in položaju žensk v družbi ter intimno zgodbo dvakrat prevarane ženske, ki se nazadnje prebudi in hoče pobegniti iz sveta, ki jo dobesedno vklepa, v katerem so jo oropali vseh pravic, kot nameravajo oropati tudi vse deklice, dekleta in žene. Veliko vzporednic avtorica vleče s trenutno realnostjo, s strahovi, ki se zajedajo v ljudi, in nič kaj obetavnimi vizijami prihodnosti.
Najmočnejši aduti romana Simone Klemenčič Hiša brez ogledal so intimna sfera in odnosi v njej. Avtorica jih opisuje realistično in prepričljivo, skozi živahne dialoge. Glavno protagonistko, ki postopno in boleče spoznava svoje zmote, v tem procesu vodi skozi različne faze in stopnje razočaranja, ponižanja in jeze, a jo hkrati ohranja dovolj razumno, da ne izda svojih čustev. Ženska iznajdljivost – krmariti v vsakih okoliščinah – jo vodi pri iskanju rešitev, nazadnje pa se ženska, borka in upornica, solidarno prebudi tudi v tašči. Roman je kljub teži ekoloških, družbenih, političnih in verskih nastavkov presenetljivo privlačno branje.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bralec: Igor Velše
Nada Breznik
Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal
Maribor: Litera, 2022
Roman Simone Klemenčič Hiša brez ogledal je strašljiva vizija prihodnosti, ena od izmišljenih v distopični literaturi, kot sta na primer 1984 Georgea Orwella, ali Deklina zgodba Margaret Atwood. Da takšne vizije niso več fantastične in ne zgolj literarne, nam vsakodnevno dokazujejo silovite podnebne spremembe, nerazložljive pandemije, prebujanje mračnih sil in pogosto kaotične politične odločitve. Simona Klemenčič v nasprotju z vsemi teorijami, povezanimi s podnebnimi spremembami zaradi onesnaževanja okolja, v romanu zavija Evropo v led in sneg, jo okuži z novim smrtonosnim virusom in, kar je še najbolj srhljivo, s podobo manipulativne, vsenadzorujoče oblasti v neki novi državni tvorbi, novi zvezi držav sredi Evrope, ki bi svojo moč gradila z ognjem in mečem krščanstva, ženske pa vrnila za štedilnik, v cerkev in k rojevanju otrok.
V tej realnosti žena pomembnega politika nove zveze s centrom v Varšavi, privilegirana zaradi njegovega položaja, sprejema življenje, kakršno pač je, in ga živi v ljubezni do otrok in moža, iznajdljiva, kot je iznajdljiva večina žensk, ki mora v imenu družine reševati praktične vsakodnevne probleme. Brez pomislekov, brez vprašanj, ponosna na moža in otroke. Vse dokler njen mož ne pripelje v njihov dom svoje matere. Ta družinsko življenje spreminja po svoji zamisli, že tako strogim pravilom nove družbene ureditve samovoljno dodaja svoje, še strožje moralne in vzgojne norme ter poskuša snaho oropati slehernega veselja. Suzana, predana mati in zvesta soproga, se v nekem trenutku, ob srečanju z rejcem ptic, h kateremu je prišla po papagaja, sooči s svojo neizživeto ženskostjo in ranljivostjo. Uvidi, da je čustveno osiromašena, saj je njen mož nenehno zdoma in odsoten celo takrat, ko je doma. Ko spozna, da jo mož vara in da jo je tudi nesojeni ljubimec, rejec ptic, v resnici pa upornik, hinavsko izkoristil, da bi prišel do zaupnih podatkov, se njena brezskrbna naivnost začne razkrajati. Prisiljena je v povsem drugačne razmisleke, skrivne kalkulacije in načrtovanja, od katerih bo odvisna njena in prihodnost njenih otrok. Tako roman v mračnem okvirju novega neveselega sveta, ponuja zgodbo o odnosih v družini in položaju žensk v družbi ter intimno zgodbo dvakrat prevarane ženske, ki se nazadnje prebudi in hoče pobegniti iz sveta, ki jo dobesedno vklepa, v katerem so jo oropali vseh pravic, kot nameravajo oropati tudi vse deklice, dekleta in žene. Veliko vzporednic avtorica vleče s trenutno realnostjo, s strahovi, ki se zajedajo v ljudi, in nič kaj obetavnimi vizijami prihodnosti.
Najmočnejši aduti romana Simone Klemenčič Hiša brez ogledal so intimna sfera in odnosi v njej. Avtorica jih opisuje realistično in prepričljivo, skozi živahne dialoge. Glavno protagonistko, ki postopno in boleče spoznava svoje zmote, v tem procesu vodi skozi različne faze in stopnje razočaranja, ponižanja in jeze, a jo hkrati ohranja dovolj razumno, da ne izda svojih čustev. Ženska iznajdljivost – krmariti v vsakih okoliščinah – jo vodi pri iskanju rešitev, nazadnje pa se ženska, borka in upornica, solidarno prebudi tudi v tašči. Roman je kljub teži ekoloških, družbenih, političnih in verskih nastavkov presenetljivo privlačno branje.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Neveljaven email naslov