Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralec: Igor Velše

Nada Breznik

Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

Maribor: Litera, 2022

Roman Simone Klemenčič Hiša brez ogledal je strašljiva vizija prihodnosti, ena od izmišljenih v distopični literaturi, kot sta na primer 1984 Georgea Orwella, ali Deklina zgodba Margaret Atwood. Da takšne vizije niso več fantastične in ne zgolj literarne, nam vsakodnevno dokazujejo silovite podnebne spremembe, nerazložljive pandemije, prebujanje mračnih sil in pogosto kaotične politične odločitve. Simona Klemenčič v nasprotju z vsemi teorijami, povezanimi s podnebnimi spremembami zaradi onesnaževanja okolja, v romanu zavija Evropo v led in sneg, jo okuži z novim smrtonosnim virusom in, kar je še najbolj srhljivo, s podobo manipulativne, vsenadzorujoče oblasti v neki novi državni tvorbi, novi zvezi držav sredi Evrope, ki bi svojo moč gradila z ognjem in mečem krščanstva, ženske pa vrnila za štedilnik, v cerkev in k rojevanju otrok.

 V tej realnosti žena pomembnega politika nove zveze s centrom v Varšavi, privilegirana zaradi njegovega položaja, sprejema življenje, kakršno pač je, in ga živi v ljubezni do otrok in moža, iznajdljiva, kot je iznajdljiva večina žensk, ki mora v imenu družine reševati praktične vsakodnevne probleme. Brez pomislekov, brez vprašanj, ponosna na moža in otroke. Vse dokler njen mož ne pripelje v njihov dom svoje matere. Ta družinsko življenje spreminja po svoji zamisli, že tako strogim pravilom nove družbene ureditve samovoljno dodaja svoje, še strožje moralne in vzgojne norme ter poskuša snaho oropati slehernega veselja. Suzana, predana mati in zvesta soproga, se v nekem trenutku, ob srečanju z rejcem ptic, h kateremu je prišla po papagaja, sooči s svojo neizživeto ženskostjo in ranljivostjo. Uvidi, da je čustveno osiromašena, saj je njen mož nenehno zdoma in odsoten celo takrat, ko je doma. Ko spozna, da jo mož vara in da jo je tudi nesojeni ljubimec, rejec ptic, v resnici pa upornik, hinavsko izkoristil, da bi prišel do zaupnih podatkov, se njena brezskrbna naivnost začne razkrajati. Prisiljena je v povsem drugačne razmisleke, skrivne kalkulacije in načrtovanja, od katerih bo odvisna njena in prihodnost njenih otrok. Tako roman v mračnem okvirju novega neveselega sveta, ponuja zgodbo o odnosih v družini in položaju žensk v družbi ter intimno zgodbo dvakrat prevarane ženske, ki se nazadnje prebudi in hoče pobegniti iz sveta, ki jo dobesedno vklepa, v katerem so jo oropali vseh pravic, kot nameravajo oropati tudi vse deklice, dekleta in žene. Veliko vzporednic avtorica vleče s trenutno realnostjo, s strahovi, ki se zajedajo v ljudi, in nič kaj obetavnimi vizijami prihodnosti.

Najmočnejši aduti romana Simone Klemenčič Hiša brez ogledal so intimna sfera in odnosi v njej. Avtorica jih opisuje realistično in prepričljivo, skozi živahne dialoge. Glavno protagonistko, ki postopno in boleče spoznava svoje zmote, v tem procesu vodi skozi različne faze in stopnje razočaranja, ponižanja in jeze, a jo hkrati ohranja dovolj razumno, da ne izda svojih čustev. Ženska iznajdljivost – krmariti v vsakih okoliščinah – jo vodi pri iskanju rešitev, nazadnje pa se ženska, borka in upornica, solidarno prebudi tudi v tašči. Roman je kljub teži ekoloških, družbenih, političnih in verskih nastavkov presenetljivo privlačno branje.