Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Tatjana Pregl Kobe

Andrej Medved: Véliko kolo

Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022

Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.

Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.

Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.

Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«

Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.

Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.