Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše
Marica Škorjanec-Kosterca
Evald Flisar: Očetova pisma sinu
Ljubljana: Sodobnost International, 2022
Evald Flisar je svetovno znan slovenski besedni ustvarjalec. Njegova dela so prevedena v 42 jezikov, kultni roman Čarovnikov vajenec pa je dosegel 220 izdaj v 40 jezikih. Uspešnost njegovega dela dokazujejo presežniki števila literarnih nastopov in predstavitev ter pomembnih priznanj. Že od zgodnje mladosti je popotnik, raziskovalec dežel na drugih celinah, najbolj pa ga je očarala Indija. A pandemija covida je leta 2020 ustavila potovanja in mu preprečila načrtovano pot po Indiji, kamor je bil povabljen na predstavitev novih knjižnih prevodov in premier dram Kaj pa Leonardo in Kostanjeva krona v bengalščini.
Očetova pisma sinu je začel pisati v začetku epidemije, končal pa jih je februarja 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Knjigo, posvečeno petnajstletnemu sinu, je pospremil s citatom iz Čarovnikovega vajenca: »Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj!«
Pisatelj se zaveda, da je v današnjem načinu komuniciranja po elektronski pošti in prek drugih medijev pisanje pisem precej nenavadno, še zlasti ker s sinom živita skupaj v ljubečem družinskem okolju. Pisma so napisana za prihodnji čas, ko bo sin morda čez deset ali dvajset let tudi iz te knjige bolj spoznaval svojega očeta in njegovo vznemirljivo življenje. Prihodnost se mu zdi »z današnjega vidika povsem nepredvidljiva Negotovost«. »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo, kje se bo agresija ustavila, kdo vse bo koga napadel, zanesljivo pa nas čakajo leta negotovosti, groženj, laži, sprenevedanj, draginje, inflacije, revščine, morda celo izbruh atomske vojne in konec sveta.«
Vsako pismo se začenja z ustaljenim nagovorom Dragi Martin, vsebinsko pa so pisma kratki eseji o različnih vprašanjih, ki že od nekdaj vznemirjajo človeštvo. Pisatelj razmišlja o staranju in smrti in podoživlja dogodke, ki so ga v preteklosti spravili na rob, a mu je bilo prizaneseno.
Več pisem je posvečenih predstavitvi in razlagi jogijske tantre, ki je Slovencem, vzgojenim v tradiciji »globokarstva, smrtnoresnosti, svetobolja in svečane obrednosti«, po pisateljevem mnenju težko umljiva. »Življenje ima svoje sistemske posebnosti, svoj ritem, ki mu je treba samo prisluhniti. In se z njim uskladiti.« Kot odličen poznavalec filozofije vzhoda piše tudi o svojem pogledu na pojav, da se vse več ljudi ukvarja z iskanjem duhovnosti, vendar je ponudba raznih filozofij, duhovnih vodij in sekt največkrat prazna. Ljudje vse preveč živijo za včeraj in jutri, ne pa za danes.
Očetova pisma sinu niso napotki ali celo nauki, po katerih se je treba ravnati, ampak nevsiljivi nagovori, ki dopuščajo razpravljanje s prihodnjim bralcem. Avtor omenja tudi nekatere dogodke iz svojega življenja, naporno delo v Avstraliji in med bivanjem v Londonu. S hvaležnostjo se spominja staršev, zlasti očeta zaradi njegove sposobnosti, da je vedno imel voljo in moč začeti na novo.
V zadnjih dveh pismih se avtor dotika sprememb v zahodnih demokratičnih družbah, piše o lažnih konstruktih, prilagajanju zgodovinskih dejstev, LGBT, feminizmu in skrajnostih posameznikov ali skupin, ki nikomur ne dopuščajo drugačnega mnenja, kot ga imajo oni. Pri teh sovražnih in trivialnih izpadih imajo svojo vlogo družbena omrežja, prek katerih ljudje lahko po mili volji sproščajo svoje travme z žalitvami, obsodbami in lažmi.
Flisarjeva Očetova pisma sinu so dragocena sporočila za vsakega razmišljujočega bralca. V njih spoznavamo bogate življenjske izkušnje, znanje in modrost pisatelja, čigar dela slovijo po svetu daleč prek slovenskih meja.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše
Marica Škorjanec-Kosterca
Evald Flisar: Očetova pisma sinu
Ljubljana: Sodobnost International, 2022
Evald Flisar je svetovno znan slovenski besedni ustvarjalec. Njegova dela so prevedena v 42 jezikov, kultni roman Čarovnikov vajenec pa je dosegel 220 izdaj v 40 jezikih. Uspešnost njegovega dela dokazujejo presežniki števila literarnih nastopov in predstavitev ter pomembnih priznanj. Že od zgodnje mladosti je popotnik, raziskovalec dežel na drugih celinah, najbolj pa ga je očarala Indija. A pandemija covida je leta 2020 ustavila potovanja in mu preprečila načrtovano pot po Indiji, kamor je bil povabljen na predstavitev novih knjižnih prevodov in premier dram Kaj pa Leonardo in Kostanjeva krona v bengalščini.
Očetova pisma sinu je začel pisati v začetku epidemije, končal pa jih je februarja 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Knjigo, posvečeno petnajstletnemu sinu, je pospremil s citatom iz Čarovnikovega vajenca: »Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj!«
Pisatelj se zaveda, da je v današnjem načinu komuniciranja po elektronski pošti in prek drugih medijev pisanje pisem precej nenavadno, še zlasti ker s sinom živita skupaj v ljubečem družinskem okolju. Pisma so napisana za prihodnji čas, ko bo sin morda čez deset ali dvajset let tudi iz te knjige bolj spoznaval svojega očeta in njegovo vznemirljivo življenje. Prihodnost se mu zdi »z današnjega vidika povsem nepredvidljiva Negotovost«. »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo, kje se bo agresija ustavila, kdo vse bo koga napadel, zanesljivo pa nas čakajo leta negotovosti, groženj, laži, sprenevedanj, draginje, inflacije, revščine, morda celo izbruh atomske vojne in konec sveta.«
Vsako pismo se začenja z ustaljenim nagovorom Dragi Martin, vsebinsko pa so pisma kratki eseji o različnih vprašanjih, ki že od nekdaj vznemirjajo človeštvo. Pisatelj razmišlja o staranju in smrti in podoživlja dogodke, ki so ga v preteklosti spravili na rob, a mu je bilo prizaneseno.
Več pisem je posvečenih predstavitvi in razlagi jogijske tantre, ki je Slovencem, vzgojenim v tradiciji »globokarstva, smrtnoresnosti, svetobolja in svečane obrednosti«, po pisateljevem mnenju težko umljiva. »Življenje ima svoje sistemske posebnosti, svoj ritem, ki mu je treba samo prisluhniti. In se z njim uskladiti.« Kot odličen poznavalec filozofije vzhoda piše tudi o svojem pogledu na pojav, da se vse več ljudi ukvarja z iskanjem duhovnosti, vendar je ponudba raznih filozofij, duhovnih vodij in sekt največkrat prazna. Ljudje vse preveč živijo za včeraj in jutri, ne pa za danes.
Očetova pisma sinu niso napotki ali celo nauki, po katerih se je treba ravnati, ampak nevsiljivi nagovori, ki dopuščajo razpravljanje s prihodnjim bralcem. Avtor omenja tudi nekatere dogodke iz svojega življenja, naporno delo v Avstraliji in med bivanjem v Londonu. S hvaležnostjo se spominja staršev, zlasti očeta zaradi njegove sposobnosti, da je vedno imel voljo in moč začeti na novo.
V zadnjih dveh pismih se avtor dotika sprememb v zahodnih demokratičnih družbah, piše o lažnih konstruktih, prilagajanju zgodovinskih dejstev, LGBT, feminizmu in skrajnostih posameznikov ali skupin, ki nikomur ne dopuščajo drugačnega mnenja, kot ga imajo oni. Pri teh sovražnih in trivialnih izpadih imajo svojo vlogo družbena omrežja, prek katerih ljudje lahko po mili volji sproščajo svoje travme z žalitvami, obsodbami in lažmi.
Flisarjeva Očetova pisma sinu so dragocena sporočila za vsakega razmišljujočega bralca. V njih spoznavamo bogate življenjske izkušnje, znanje in modrost pisatelja, čigar dela slovijo po svetu daleč prek slovenskih meja.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Neveljaven email naslov