Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

19.09.2022

Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat

Sašo Puljarević

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Maribor: Litera, 2022

 

Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.

Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.

V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.

A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.

Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.

Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

19.09.2022

Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat

Sašo Puljarević

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Maribor: Litera, 2022

 

Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.

Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.

V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.

A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.

Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.

Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Ostržek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.09.2020

MGL: Studio - José Cabeza: Trije milijoni minut

V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani


09.09.2020

Maša v h-molu Johanna Sebastiana Bacha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.09.2020

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


07.09.2020

Gašper Križnik: Sveti Coprijan

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Ivan Lotrič.


07.09.2020

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


07.09.2020

Aleš Jelenko: Zgodbe iz podtalja

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


05.09.2020

Wajdi Mouawad: Požigi

Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan


04.09.2020

Roy Andersson: O neskončnosti

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 67 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov