Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralka: Lidija Hartman

Piše: Tonja Jelen

Uroš Zupan: Znamenja v kroženju

Ljubljana: LUD Literatura, 2022

Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.

Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.

Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.

Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.

Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.

Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.