Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Lukas Debeljak: Poznati kot voda

26.09.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lukas Debeljak: Poznati kot voda

26.09.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje.


02.07.2018

Zahar Prilepin: Samostan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Ivan Lotrič.


02.07.2018

Edward Foster: Sejanje vetra

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič


02.07.2018

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


25.06.2018

Lojzka Špacapan

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše


25.06.2018

Ilich: Brezmejna Slovenija

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Jukić - Umetnost lokostrelstva

Avtor recenziije: Klemen Kordež Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Horvat - Na slepem tiru

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere: Igor Velše


25.06.2018

Kunaver - Pavel Kunaver

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Igor Velše


22.06.2018

Poletna knjiga

Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL


21.06.2018

Manlio Santanelli: Kraljica mati

Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


18.06.2018

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko


18.06.2018

Klima - Veličastna Nemeza

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jasna Rodošek


18.06.2018

Valetič: Resnica dreves

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Jure Franko in Jasna Rodošek


11.06.2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Novica Novaković: Podtoni

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Abdulah Sidran: Zakaj tonejo Benetke

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus


11.06.2018

Nužej Tolmajer: Tiha zemlja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


12.05.2018

Plesni teater Ljubljana - Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu...

Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-


13.05.2018

Lutkovno gledališče Maribor: Polž na potepu na kitovem repu

Lutkovno gledališče Maribor Polž na potepu na kitovem repu Po motivih slikanice Julie Donaldson in Axela Schefflerja Premiera 12. maj 2018, Velika dvorana LGM Prevajalec Milan Dekleva Režiserka Mateja Kokol Dramaturginja Nika Švab Avtor glasbe sz3 Oblikovalec odrskega giba sz3 Scenografka Natalija Juhart Oblikovalec zvoka Andi Gal Oblikovalec svetlobe Gašper Bohinec Igrajo Maksimiljan Dajčman, Metka Jurc,Tilen Kožamelj, Danilo Trstenjak, Dunja Zupanec V režiji Mateje Kokol so v Lutkovnem gledališču Maribor sinoči premierno uprizorili predstavo za otroke Polž na potepu na kitovem repu, nastalo po motivih slikanice angleških sodobnikov Julie Donaldson in Axela Schefflerja. Enourna predstava o pogumu, potovanju, prijateljstvu in skrbi za naš planet k ogledu vabi že malčke, sinoči pa si jo je v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/polz-na-potepu-na-kitovem-repu/


10.05.2018

SNG Nova Gorica - Dušan Jovanović: Ekshibicionist

SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/


Stran 100 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov