Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tip romantične komedije, v kateri se par po ločitvi znova znajde skupaj, je v hollywoodskem filmu že dolgo prisoten. Še več, je tako zakoreninjen v njegovo zgodovino, da mu je Stanley Cavell, pred nekaj leti preminuli velikan svetovne filozofije, leta 1981 posvetil knjigo The Pursuit of Happiness (Na lovu za srečo). Prav nenavadna je vztrajnost določenih arhetipov v popularni kulturi, vztrajnost, ki jo izkazuje tudi Pot v raj z ostarelima, a vitalnima Julio Roberts in Georgeem Clooneyjem v glavnih vlogah.
Film je poln žanrskih klišejev. Srečujemo se z zlizanimi šalami, predvidljivimi zapleti in razpleti, klišejskimi liki, kičastimi prizori in glasbo, ki ves čas skrbi, da idealnotipski obiskovalec kinematografov ne zaspi. Pa vendarle gre za film, ki nam lahko marsikaj ponudi. Če se zazremo onkraj prehitro razvijajoče se zgodbe in tipičnosti likov, lahko v njihovih dinamikah odkrijemo veliko zanimivih izhodišč.
Ločenca se odpravita na otok Bali, kjer se je njuna hči zaljubila v lokalnega fanta in se namerava z njim poročiti. Tam je s svojo najboljšo prijateljico. Vsi liki Američanov so pravzaprav odlično strateško razporejeni in izražajo določen tip bolečine. Clooney je v vlogi ranjenega, nostalgičnega, a sprijaznjenega in modrega moškega srednjih let pravzaprav odličen. Imamo ženo, ki je ostala ujeta med različne pritiske in težnje sodobnosti ter, kot se to v življenju navadno zgodi, ostala ujeta v medli vmesnosti ter nostalgiji za mladostjo. Hči želi z izletom v eksotiko in mir tradicije ubežati ambicioznim neuresničenim težnjam staršev. Njena prijateljica pa zdravilo za težave v razbiti družini išče v promiskuitetnosti. Gre, skratka, za simpatično prikazano druščino izgubljenih duš iz valilnice ameriških sanj, s katero se bo marsikateri zahodni gledalec zlahka poistovetil. Pri tem Pot v raj onkraj svojega očitnega zgodbovnega razvoja ves čas sadi mala semena upora, znake in protislovja, ki so pravzaprav tiha kritika vladajočih pripovedi o osebni svobodi, uspehu in uresničenju. Gre za nenavadno prizemljeno, osvežujoče mirno in nevsiljivo pomenljivo produkcijo.
To je očitno v sopostavitvi s kar nekoliko preveč idilično, a ne tudi pokroviteljsko prikazano domorodno skupnostjo v njeni globalizirani podobi. Poleg večnega motiva starih ljubezni je posebej zgovoren še odnos starejših Američanov do svoje v domovini izgubljene preteklosti ter otoške tradicije, ki se pravzaprav kaže kot prihodnost.
Pot v raj tako spominja na tiste posrečene albume glasbenih popevk, ki lahko nagovorijo naše potrebe po enostavnem in prvinskem čustvovanju ter udobnosti spektakla, a v ta isti spektakel prinašajo nove zorne kote in bombice pronicljivosti.
Muanis Sinanović
Tip romantične komedije, v kateri se par po ločitvi znova znajde skupaj, je v hollywoodskem filmu že dolgo prisoten. Še več, je tako zakoreninjen v njegovo zgodovino, da mu je Stanley Cavell, pred nekaj leti preminuli velikan svetovne filozofije, leta 1981 posvetil knjigo The Pursuit of Happiness (Na lovu za srečo). Prav nenavadna je vztrajnost določenih arhetipov v popularni kulturi, vztrajnost, ki jo izkazuje tudi Pot v raj z ostarelima, a vitalnima Julio Roberts in Georgeem Clooneyjem v glavnih vlogah.
Film je poln žanrskih klišejev. Srečujemo se z zlizanimi šalami, predvidljivimi zapleti in razpleti, klišejskimi liki, kičastimi prizori in glasbo, ki ves čas skrbi, da idealnotipski obiskovalec kinematografov ne zaspi. Pa vendarle gre za film, ki nam lahko marsikaj ponudi. Če se zazremo onkraj prehitro razvijajoče se zgodbe in tipičnosti likov, lahko v njihovih dinamikah odkrijemo veliko zanimivih izhodišč.
Ločenca se odpravita na otok Bali, kjer se je njuna hči zaljubila v lokalnega fanta in se namerava z njim poročiti. Tam je s svojo najboljšo prijateljico. Vsi liki Američanov so pravzaprav odlično strateško razporejeni in izražajo določen tip bolečine. Clooney je v vlogi ranjenega, nostalgičnega, a sprijaznjenega in modrega moškega srednjih let pravzaprav odličen. Imamo ženo, ki je ostala ujeta med različne pritiske in težnje sodobnosti ter, kot se to v življenju navadno zgodi, ostala ujeta v medli vmesnosti ter nostalgiji za mladostjo. Hči želi z izletom v eksotiko in mir tradicije ubežati ambicioznim neuresničenim težnjam staršev. Njena prijateljica pa zdravilo za težave v razbiti družini išče v promiskuitetnosti. Gre, skratka, za simpatično prikazano druščino izgubljenih duš iz valilnice ameriških sanj, s katero se bo marsikateri zahodni gledalec zlahka poistovetil. Pri tem Pot v raj onkraj svojega očitnega zgodbovnega razvoja ves čas sadi mala semena upora, znake in protislovja, ki so pravzaprav tiha kritika vladajočih pripovedi o osebni svobodi, uspehu in uresničenju. Gre za nenavadno prizemljeno, osvežujoče mirno in nevsiljivo pomenljivo produkcijo.
To je očitno v sopostavitvi s kar nekoliko preveč idilično, a ne tudi pokroviteljsko prikazano domorodno skupnostjo v njeni globalizirani podobi. Poleg večnega motiva starih ljubezni je posebej zgovoren še odnos starejših Američanov do svoje v domovini izgubljene preteklosti ter otoške tradicije, ki se pravzaprav kaže kot prihodnost.
Pot v raj tako spominja na tiste posrečene albume glasbenih popevk, ki lahko nagovorijo naše potrebe po enostavnem in prvinskem čustvovanju ter udobnosti spektakla, a v ta isti spektakel prinašajo nove zorne kote in bombice pronicljivosti.
Muanis Sinanović
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov