Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams
Bere: Eva Longyka Marušič
Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo.
Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.”
Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke.
Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?
Piše: Miša Gams
Bere: Eva Longyka Marušič
Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo.
Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.”
Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke.
Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Neveljaven email naslov