Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams
Bere: Eva Longyka Marušič
Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo.
Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.”
Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke.
Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?
Piše: Miša Gams
Bere: Eva Longyka Marušič
Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo.
Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.”
Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke.
Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
Neveljaven email naslov