Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ivo Svetina: Méle

17.10.2022

Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih.


Ocene

2018 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ivo Svetina: Méle

17.10.2022

Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih.


24.08.2020

Boris A. Novak: Lunin koledar

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.08.2020

Samanta Schweblin: Varna razdalja

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


21.08.2020

Razbijalka sistema

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.08.2020

Koncert opernih arij z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovom

Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.


17.08.2020

Borut Kraševec: Agni

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


17.08.2020

Michel Houellebecq: Serotonin

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.


17.08.2020

Marko Kravos: Poslanica v dvanajstih zlogih

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


14.08.2020

Pod belimi pečinami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.08.2020

Peter Semolič: Robovi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Maja Moll in Jure Franko.


10.08.2020

Janko Petrovec: Karantena. Rim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Lidija Hartman.


10.08.2020

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


07.08.2020

O filmu Rim

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.08.2020

Skrito življenje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.08.2020

Blaž Lukan: Turški lok

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.


03.08.2020

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Lidija Hartman.


03.08.2020

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


31.07.2020

Sci-fi in ženske

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.07.2020

Proxima

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.07.2020

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


Stran 69 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov