Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Orkester Slovenske filharmonije je v abonmaju Sodobne orkestrske skladbe ponovno gostil nemškega dirigenta Titusa Engla in ameriško sopranistko Nicole Chevalier.
Orkester Slovenske filharmonije je v abonmaju Sodobne orkestrske skladbe ponovno gostil nemškega dirigenta Titusa Engla in ameriško sopranistko Nicole Chevalier.
Piše: Marko Elsner Grošelj Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pred menoj na mizi so tri pesniške zbirke Ivana Dobnika Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze – triangel gongov, ki odzvanjajo v tiho noč. Vse, kar je zapisano na teh straneh, prihaja iz narave: besede, misli, forma, pretakajoča se in valovita, vzniknjena v zamiranju in nasprotno, vse popisuje v nekakšni imaginarni deželi, v imaginarnem pesniškem svetu ljubezenske utopije, ki pa je pravzaprav univerzalna ljubezenska resničnost, erotičnost pogleda, ko se vse v naravi oplaja, diha, brsti, veni, izginja. Pesnik je pričevalec besed poezije, šepetalec sna, pesniški mag, univerzalni medij, ki skozi sebe prepušča tone, niansira svetlobo, zaznava sence in nasprotujoče si pomene. Pesem jih zravna, vsrka vase, jih predeluje, umiri, da bi postali razumljivi v paradoksu biti, v kateri se razpuščajo predsodki in vednost o tem, kaj je prinesena (doktrinarno razumarska) izkušnja in naučenost in kako pod nogami poezije plapolajo ognji vetra. Nebo ni samo zgoraj, ampak je povsod, pesem pa izmaknjen vrč studenčnice, ki teče na vse strani – prisotna v svoji odsotnosti, nenehno vračajoča se, pihljajoča, blaga in vabeča, kozmična ljubezen, ki ne priznava časa: »Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja.« Ali: »Nič ne potone, nič ne umre, nič se ne ponovi. Nič zgradi vesolje, popoln kozmos, sveti svetlobe črne.« Obstoj poezije je v trajanju, njen posluh je v tišini in prav tako kot veter je tudi sama izginjajoča, na konici svojega prikazovanja se umiri, samo če jo zaustavi (ujame, sprejme) pesnik v svojih mrežah besed, v pesmi. Ivan Dobnik svojo poezijo zadržuje na mestu v točki preloma oziroma na robu mogočega, ne vdaja se procesu v smislu, da bi do česa prišla, se iztekla, se izrekla, zapopadla konsekvence logičnosti. Je kot sama v sebi porajajoča se substanca, ki izgineva v lastnem gibanju, lastni plazmi in modulaciji jezika. To je neprecenljiva pesniška vrednost, pesniška in človeška drža, ki pa je ne bi smeli razumeti zgolj kot posamezne estetske elemente, ki se napajajo v različnih smereh in različnih pesniških svetovih, od Paza do Celana in Seferisa, Dekleve in Lalića, gotovo širok razpon pogleda, ki omogoča jadranje po prostranstvih pesniškega duha. Dobnikova poezija je unikatna, avtentična in v smislu senzibilnosti neposnemljiva; je trs, pojoč v puščavi, je vztrajanje pri pesniških (in siceršnjih) vrednotah, ki so dandanes nedoumljive. Je pa tudi zanos pevca v tihoti, ob pitju čaja, v rojstvu oaze, raja, ki poje, ker mora peti, ker je to v njegovem ljubezenskem bistvu in dojemanju življenja: »Ni drugega raja. Ljubezen vedno bo. Tvoje oči tudi.« Življenja, ki se spogleduje, se daje tišini, samoti, »gozdne jase, tam, kjer spim te sanje budne« nekega prihodnjega trenutka, ki je že zdaj, v azilu, rezervatu, na otoku duha, v središču resničnega stvarstva poezije. Zdi se, da pesnik v prvih dveh knjigah Tihe pesmi in Čajne pesmi pripravlja teren za tretjo knjigo Rojstvo oaze, ki vznikne iz temne snovi spomina, v nenehnem lebdenju letnih časov, na mahu spanja / sanjanja, v letu ptic, ki spreminjajo smeri, na robu vulkana mračne odisejade sveta, kjer si odpočijejo človekovi upi in si naberejo moči. Toda po branju Dobnikovih pesmi so to drugačne moči, na noter zazrte, naravi se prilegajoče, edine mogoče moči, ki dopušča sožitje, širjenje zavesti, kako ohraniti naravne vire planeta, tudi z nepopisno lepoto, ki ji je treba prisluhniti, jo braniti, ohranjati v njeni inteligentni rasti, ki se ne zmeni za človeške blodnje in omejenosti. Najprej pa je treba umiriti samega sebe, prisluhniti šepetanju jezika – zato tihe pesmi. Šele v popolni samoti je mogoče zaslutiti vse razsežnosti utripa kozmosa – narave, ljubezni – vso to daljnost v bližini, prežetosti vsega z vsem, predvsem pa v nenehni pričujočnosti trajanja: »Kar sanja na tvojih ustnicah ves čas … išče nova imena za pesmi … Kar sanja v tvojih besedah neizgovorjenih, kar sanja v sanjah tvoje hoje, v obliki črk, ki mi jih pišeš in nato za dolgo skleneš molk … kjer noč in dan polzita k spremembam neizogibno kot željni prsti k drugi žeji.« Oaza nastane iz brstečega popka besede v Tihih pesmih in se razširi skozi meditativno pripoved Čajnih pesmi, v tretji knjigi Rojstvo oaze pa se sklene krog med bližino in daljavo, med zemljo in kozmosom, v odprti pretočnosti, ki združuje budnost in spanje, pozornost in občutljivost pesniškega Sna, konkretno, stvarno pribežališče, zaščito živalim in rastlinju, v ohranjanju narave in njene nedotakljivosti, njenega naravnega razvoja in spreminjanja v skladu medsebojnega sožitja. Oaza ni otok civilizacije, njene ekspanzije, rušenja ravnovesja in obsedenosti z močjo, pač pa je to otok ozaveščenega človeka – pesnika, ki ve, kako nujna je sprememba mišljenja v notranjem ustroju našega skupnega prebivanja, pri tem pa ostaja dosledno znotraj forme poezije. Ali še drugače: Edino, kar je v tem svetu mogoče, je najti svojo lastno oazo in stopiti vanjo z odprtim srcem in z zavestjo, da je to vse, kar v resnici imamo.
Maryam Touzani je prepoznavno ime maroške kinematografije. Režiserka je navdušila že leta 2019 s svojim prvencem z naslovom Adam o mladi neporočeni nosečnici, ki jo pod svoje okrilje vzame ovdovela lastnica pekarne Abla. Touzanijin drugi celovečerec Modri kaftan, ki ga lahko ujamete na sporedu ljubljanskega mestnega kina Kinodvor, ocenjuje Petra Meterc.
V Kinodvoru si lahko še do konca avgusta ogledate švicarski film Nemir režiserja Cyrila Schäublina. Postavljen je v drugo polovico 19. stoletja v čas zgodnjega industrijskega kapitalizma, v švicarsko mesto, kjer so izdelovali tako imenovane nemirke. Film temelji na zgodovinskih dogodkih in na resničnem liku Petru Kropotkinu, ki je v svoji knjigi Spomini revolucionarja opisal, kako je v Švici postal anarhist. Oceno filma je pripravila Gaja Pöschl. Bere Lucija Grm.
Cristopherja Nolana ni treba posebej predstavljati – že za svoj drugi celovečerec Memento iz leta 2000 je bil nominiran za svojega prvega oskarja za najboljši scenarij. Prav scenaristično so njegovi filmi po navadi precej kompleksni – pomislimo na Izvor ali pa na Medzvezdje, Dunkirk in trilogijo Vitez teme. V Oppenheimerju se je lotil biografije znanstvenika, ki je svetu dal atomsko bombo. V filmu ga igra britanski igralec Cillian Murphy. Film so posneli z IMAX kamerami velikega formata, velik poudarek je, kot vedno pri Nolanovih delih, na vizualnih prvinah. O tem, ali to zadostuje za dober film, se sprašuje Muanis Sinanović. Bere Igor Velše.
Greta Gerwig je svojo kariero začela kot igralka - videli smo jo recimo v filmu Rimu z ljubeznijo Woodyja Allena in v Maggie ima načrt Rebecce Miller. Pri več projektih je sodelovala s svojim možem Noahom Baumbachom, nazadnje pri filmu Beli šum. V zadnjih letih pa se je Greta Gerwig uveljavila kot scenaristka in režiserka lastnih filmov Lady Bird in Čas deklištva – oba sta ji prinesla več nominaciji za oskarja, med drugim za najboljši film in za scenarij. V svojem novem filmu, za katerega sta scenarij ponovno napisala skupaj z možem, pa je glavni lik slavna igrača Barbie. Ta se je rodila leta 1959 v tovarni igrač Mattel. V glavnih vlogah kot Barbie in Ken nastopata Margot Robbie, ki je film tudi producirala, in Ryan Gosling. Zasnova zgodbe je sledeča: prebivalci Barbie dežele morajo biti popolni, to je jasno, in ker se Barbie začne spraševati o neprimernih stvareh, na primer o smrti, mora začasno zapustiti idilično deželo in poiskati punčko, ki se z njo igra. Sledi ji tudi njen Ken. Oceno filma, v katerem prevladuje roza barva, je pripravila Ana Jurc. Bere Lucija Grm.
Piše: Jure Jakob, bere: Maja Moll. Sara Fabjan je sveže, čeprav ne več povsem novo ime mlade slovenske poezije. Leta 1992 rojena magistrica kognitivnih znanosti in doktorska študentka psihologije poezijo že vrsto let objavlja v različnih literarnih revijah, zato je prvenec zaroletano pričakovan korak v njenem pesniškem razvoju. Vtis, da gre za umetniško odraslo pesnico, dobi bralec že ob prvem stiku s knjigo: obsega zbirke ne kroji začetniška vnema po čim več, ampak preudaren občutek za pravo mero. 39 srednje dolgih in krajših pesmi se zdi ravno dovolj, da se pred bralčevimi notranjimi očmi učinkovito in prepoznavno sestavijo gradniki svojevrstnega pesniškega sveta. Naslednja na prvi pogled opazna značilnost zbirke je dosledno opuščanje pravopisne norme na ravni ločil in velikih začetnic: pesmi, njihovi naslovi in tudi naslov zbirke poznajo le majhne črke, verzi oziroma stavčne tvorbe pa ena drugi sledijo brez ločil. Takšna formalno-oblikovna pretočnost jača in podčrtuje semantično fluidnost pesmi. Te so zaradi tega pomensko bolj odprte in omogočajo oziroma zahtevajo več bralskega angažmaja pri vzpostavljanju vsebine, hkrati pa odsotnost ločil razgrajuje čvrsto ritmično pozituro verzov. Ritem pesmi je zato nestabilen, nalomljen, spreminjajoč se, spodmikajoč se. Podoben je živemu govoru, še bolje: pogovoru, vsakdanjemu jeziku, jeziku sodobnega, hitrega, bežnega komuniciranja v svetu nenehnih in površnih sprememb. Pogovorni idiom, katerega uporaba je sicer eden od opaznejših trendov v bolj izpostavljenih strujah slovenske poezije zadnjih dveh desetletij, vstopa v pesmi Sare Fabjan tudi z opuščanjem knjižne nedoločniške končnice pri glagolskih tvorbah s pomožnim glagolom ter z občasno rabo vulgarizmov. Vse to so signali, ki kažejo na urbano poezijo, in zbirki zaroletano verjetno ne bo storjena krivica, če bo uvrščena vanjo. Pri urbani poeziji gre v isti meri ali pa še bolj kot za "dogajalno" prizorišče in izkustevno izhodišče za posebno stanje duha in poseben srčni utrip, iz katerih se takšna poezija rojeva. Gre za razpršeno, dialoško zavest in za polifone principe njenega upesnjevanja, pri čemer je polifonija, ki poustvarja vtise mestnega duha, slejkoprej atonalna. V prvencu Sare Fabjan polifonija vsaj po tehnopoetski plati nima izpostavljene vloge, so pa zato te pesmi globoko prežete z zavestjo nestalnosti, nezanesljivosti in spremenljivosti sveta, ki ga govorka pesmi živi, in negotovosti glede lastnega mesta v takem svetu. To je svet brezperspektivnih selitev iz enega v drugo najemniško stanovanje. V odlični kratki pesmi dograjevanje tako pesnica folkloro slovenskega stanovanjskega prizidkarstva obrne v boleče jasno metaforo o lastni nemoči biti nekdo; o nemožnosti trdne identitete; o eksistencialnem najemništvu. To je svet nesmiselnega, zbirokratiziranega dela in prekernih delovnih razmerij, v katerih lahko zaposleni zleze na zeleno vejo, le če čeznjo vrže štrik in se nanj obesi. V pesmi streznitev, še bolj pa v njenem nadaljevanju streznitev par let kasneje resignacija vpričo banalnosti, bede in absurda na delovnem mestu postane tako močna, da ji je mogoče uteči le v cinizem, a zbirka z njim na srečo skrbno varčuje. V neki drugi pesmi s tematsko podobnim okvirjem, njen naslov je danes nočem govorit o službi, je tako resignacija pregnana z osvobajajočo energija upanja. Upanje se opira na predstave o tem, da vendarle obstajajo tudi ljudje, moški in ženske, ki znajo in hočejo drug na drugega gledati in se drug z drugim družiti mimo deprimirajočega funkcionalizma delovnih, službenih razmerij. Ljudje, ki znajo opaziti tudi nežnost in ranljivost. Ki si upajo v imenu nežnosti in ranljivosti drug pred drugim tudi pogumno stati slečeni. Poezija Sare Fabjan takšne ljudi pozna, se k njim previdno ozira in jih še bolj previdno nagovarja, a obenem ve, da je do bližine – zelo daleč. V svetu odtujenih medčloveških odnosov je bližina slutnja, ki skorajda bolj plaši kot pa privlači, bi lahko ugotovili, ko preberemo pesem z naslovom ko poskušam napisati ljubezensko pesem. Pri tem je pomenljivo, da nemožnost pristnega, zavezujočega medčloveškega stika ne vodi v samoto, ampak zgolj v praznino in neko zgovorno nemost. Trpka pasivnost, ki je včasih tako preležana v svoji negibnosti, da se bralec kar začudi, kako je po takšni letargiji kljub vsemu mogoče napisati novo pesem. Zbirka zaroletano trdi in skuša pokazati, da je to mogoče. Ali pa celo nujno potrebno. Pomemben, tudi količinsko izstopajoč delež v zbirki imajo pesmi, ki se posvečajo družinsko-spominski tematiki. Te pesmi govorijo tudi o tem, kako sta družina in spomin nekaj, kar bo šele potrebno odkriti. Pesem družina o kateri ne pišem pesmi se tako zaključi z verzi: preteklost ostaja samo kot teža / ki si jo kot skalo obrabljeno od morja / v tišini podajamo med generacijami. Prvenec Sare Fabjan to in podobne skale tiho, a pozorno motri. Ne premika jih, ampak nanje kaže, jih razkriva. Ob teži ne skriva nemoči, kar je pogumno. Drobne nedoslednosti pri krajšanju že omenjenih glagolskih nedoločnikov so moteče, a niso bistvene. Edini pravi trn, ki me po branju še vedno zoprno bode, je čudaška prispodoba z otroki, ki se jih da zapreti v omare, kakor pravi pesem nisem vedela da si žejna. Če na to pozabim, doživljam ta prvenec kot prepričljivo pesniško dejanje in mu želim, da nagovori čim več bralcev in bralk.
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca, bere: Igor Velše Vsestranski književnik Feri Lainšček je ob izidu romana Kurji pastir založbi in bralcem obljubil, da bo o svojem otroštvu napisal nadaljevanje, in zdaj v Petelinjem jajcu znova srečamo osebe, ki smo jih spoznali v Kurjem pastirju: cestarja Pišteka in njegovo skrbno ženo Trejzko, ki sta nekoliko z zamudo spet postala starša, ko je njuna že odrasla hči že odšla od doma. Čeprav je v skromni hiši pod slamnato streho vladala revščina, je zgodnje otroštvo malega Fereka polno zgodb in ljubeče navezanosti . Otrok spoznava bližnje in oddaljene vaščane, še posebej ga zanimajo cigani in ljudje, ki prihajajo od strogo zastražene meje med Jugoslavijo in Madžarsko. Deček s svojimi nenavadnimi vprašanji vzbuja splošno pozornost, saj nenehno išče odgovore na osnovna bivanjska vprašanja. Veliko razmišlja o Bogu in angelih, pa tudi o vragu. Tudi v Petelinjem jajcu se bralci srečujemo s sosesko iz okoliških vasi od Dolencev do Šalovcev, redkeje tudi iz varoši, kjer domuje oblast – v Mursko Soboto se vaščani napotijo le zaradi pomembnih uradnih zadev. Del oblasti je tudi Ljudska milica ali celo Ozna, ki je še bolj nevarna. V svojih težavah se preprosti ljudje najraje obračajo k Bogu, v stiskah pa se Ferekova mama po pomoč zateče v Male Šalovce, kjer so doma Nedotakljivi, k ciganki Rozi, ki se zdi otroku prava čaralica s svojimi zvarki in mazili. Mati je zaskrbljena, da se otroku zaradi nenavadnih domislic in sanj meša, a Roza ima na to pravi odgovor, življenjsko modrost Nedotakljivih. Velik pretres v otrokovem življenju je prvo soočenje s smrtjo. Nenadna smrt najuglednejše osebe v fari, plebanuša (župnika) Matija Balažiča postane osrednji dogodek za prebivalce vseh bližnjih in oddaljenih vasi. Poglavje o poteku vseh obredij, povezanih s pogrebom umrlega župnika, dečkovo opazovanje pogrebcev, razmišljanje o posmrtnem življenju in o tem, ali je tudi vrag lahko žalosten in ali je Bog sploh kdaj srečen, je po opisovanju zunanjih podrobnosti in upodabljanju notranjega dogajanja med najboljšimi stranmi Lainščkove pripovedi,. V Ferekovem okolju ni kakšnih velikih sprememb. Nizke koče s slamnatimi strehami se pogrezajo in propadajo. Ljudje si svetijo s petrolejkami, saj o električni napeljavi v teh odročnih krajih še petnajst let po vojni ni govora. Pisatelj upodablja revno življenje kot danost, nikogar ne obtožuje za to in v romanu ni sledu o razrednem boju in socialnem realizmu. Pripoved preveva komaj slutena panonska melanholija, ki pa ni brezupna, saj povsod in vedno prevlada upanje, da bo nekoč vse dobro. Družina je povezana, oče v svoji majhnosti in nepomembnosti včasih nerga proti cerkvi ali politiki, zna pa se tudi upreti, celo Ozni, čeprav za ceno lastnega obstanka. Vendar ima tudi on svoje sanje, zgraditi hoče pravo, trdno hišo za svojo družino. Ljudje iz Pomurja so takrat začeli odhajati za kruhom v tujino in za delo v Avstriji se odloči tudi mama Trejzka, da bi zaslužila za novo hišo. Tujine se boji, še teže pa ji je zapustiti otroka in moža. Od takrat tudi mali Ferek skupaj z očetom cestarjem živi na cesti in se mora skrivati pred inšpektorjem. Otrok prepleta dogodke iz realnega življenja s svetom sanj in domišljije, kjer bivajo duhovna bitja iz mitov, legend in starih zgodb, tu so duše umrlih, psoglavci, angeli in hudiči, bela vila, ki jo včasih ugleda tudi Ferekova mama. Prepričan je, da bela kača s kronico izpolni vsako željo, zato jo gre iskat, a se izgubi v gozdu ob meji, reši ga šele vojak v podobi graničarja na konju. Tudi z živalmi ima osamljeni deček prijateljske stike, pogovarja se z mačkom Cirijem in s kokošmi, ki imajo svoja osebna imena, po moško modruje s petelinom Kukijem, vendar ga ne more prepričati, da bi sedel v gnezdu in izvalil piščance. Ferek kmalu spozna, da se vsake sanje ne uresničijo, a vedno nastajajo nove, saj se na koncu ceste začenja nova cesta. Pripoved je prepričljiva in bo gotovo osvojila veliko bralk in bralcev. Petelinje jajce je roman spomina, shranjenega v zakladnici nezavednega, in nas pritegne s svojo neposrednostjo brez ironične distance. Je tudi zgodba o povezanosti med ljudmi in naravo. Na pisatelja je vplivala teorija o razvoju osebnosti švicarskega psihologa Carla Gustava Junga, zlasti o osebnem in kolektivnem nezavednem. Lirska zasanjanost in nekoliko melanholični podton pripovedovanja v nasprotju z današnjim časom splošnega sovraštva in nestrpnosti ožarja vrednota ljubezni in spoštovanja do vsakogar. Lainščkovo Petelinje jajce prinaša sporočilo življenjske radosti in upanja.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Eden najprepoznavnejših sodobnih srbskih pisateljev Aleksandar Gatalica je poleg svetovne književnosti študiral tudi klasično filologijo, v zadnjih tridesetih letih pa je napisal skoraj dvajset knjig, za katere je dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta zbirki kratkih zgodb Beograd za tujce in Mimikrije ter romani Življenjske črte, Evripidova smrt, Nevidni, Velika vojna in Zadnji argonavt. Posebnost zbirke Beograd za tujce je, da so protagonisti izjemni posamezniki, ki se bodisi zaradi značajskih potez, bodisi zaradi nenavadnega poklica ali hobija že v osnovi ne vključujejo v dogmatičen družbeni sistem, vendar se njihova prisotnost na nek bizaren način izkaže za ključnega pomena v srbski družbi. Gatalica je zbirko zasnoval kronološko skozi zgodovinski pregled od 16. stoletja do danes, zato ne preseneča, da je ob naslovu zgodbe omenjena tudi letnica, ki podaja zgodovinski in kulturološki okvir za interpretacijo opisane situacije ali dogodka. Osrednji liki zgodb so fiktivni posamezniki, ki se kot priseljenci zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v Beogradu, njihova dejanja pa sprožijo celo vrsto dogodkov, ki vplivajo tudi na potek srbske zgodovine. Pisatelj bolj kot na karto zgodovinarja igra na karto rekonstruktorja zgodovine vsakdanjega življenja, saj mu zgodovinska dejstva – tako med drugim piše pisec spremne besede Milosav Gudović – služijo le kot “postament, na katerem lahko zgradi lastno estetsko resnico oz. resnično fikcijo”. Aleksandar Gatalica se lahko pohvali z bogatim poznavanjem srbske zgodovine, še bolj pa z umetelno predelavo in sofisticirano interpretacijo zgodovinskega gradiva v domišljijsko zgodbo, ki z opisom številnih fabulativnih detajlov očara bralca. Tako v zgodbi Beograjski potapljač, ki se odvija v času srbske vstaje proti Turkom (1804), sledimo potapljaču turških korenin Ismailu Vidinskemu, ki naj bi bil zmožen več ur preživeti v Savi in Donavi. To so pridoma izkoriščali tako Srbi kot Turki, saj je veljal za izjemnega podvodnega prenašalca sporočil: “Pod vodo ni bilo čutiti vonja po strelivu in zvoki, naj so bili kriki ali topovske salve, so komaj segali do tja, a beograjski potapljač je kljub temu zavohal vojno in priplaval na površje. Zdaj je bil že bolj kot človeku podoben dvoživki: med prsti na nogah in rokah je imel račjo plavalno kožico, koža, ki se je lesketala, kot bi bila svilena, pa se mu je kot ribam zavlekla pod štrleča rebra. Kdo bi ga prepoznal? Kdo bi ga najel? Za čuda so to storili srbski poglavarji, ki so v vojni proti turški posadki v Beogradu pozabili, da je bil povodni mož v Vidinu nekoč Turek. A verjetno je na to pozabil tudi beograjski potapljač sam in ni bilo nevarnosti, da bi izdal vstajnike.” Pričujoča zgodba, ki je posvečena Ivu Andriču, je metaforičen prikaz ustvarjalnega procesa tega znamenitega nobelovca, ki je največja dela ustvaril med drugo svetovno vojno v tišini svojega beograjskega kabineta. V obliki pisem napisana zgodba Tatvine v glosarju, ki se odvija stoletje kasneje, ko se je Srbija osvobodila vladavine Turkov, pa Gatalica spremlja nemškega filologa, ki ob izdelavi starogrško-srbskega glosarja ugotavlja, da posamezne vnesene besede lahko spreminjajo tok srbske zgodovine, pa tudi lastno življenje. V zgodbi Mož, ki je prodajal smrt je osrednji lik krznar Anastazij Pravica, ki konec 20. stoletja prodaja krzna ogroženih živali, ki jih pridobi na madžarskem, moldavskem in transilvanskem črnem trgu. Ko ob branju časopisnih osmrtnic ugotovi, da njegove stranke kmalu po nakupu krzna umrejo, se kot nekakšen detektiv loti raziskave nenavadnega naključja: “Anastazij Pravica je prodajal sámo smrt, čeprav se mu je globoko v sebi zdelo, da krzno ne more biti povzročitelj nekogaršnjega konca, temveč prej pravična sodba. Jetične je kratko malo privlačila polarna lisica, porumenele od raka astrahan, rdeče v obraz soboljevina, bledikavo anemične hermelin, tiste s temnimi vekami pa nerc.” Sodobni utrip srbskega velemesta, razpetega med lucidne sanje, fantazmagorične vizije in prvinski gon po preživetju, je najbolj razviden v zgodbah Jaz sem legenda, Dvoboj in Kralj miši in podgan. V prvi se realnost glavne junakinje, ki se iz majhnega obmorskega mesta preseli v Beograd, preoblikuje v skladu z njenimi potlačenimi strahovi in željami, druga prikazuje paralelno življenje učiteljice klavirja in neizobraženega politika, ki v sanjah razčiščujeta drug z drugim, tretja pa prikazuje strategije preživetja ljudi z roba družbe, ki jim vladajo samooklicani gospodarji mesta: “Med pooblaščene vazale so se šteli gospodar Sredoje, ki je nadzoroval branje časopisa v restavracijah s hitro prehrano, gospodar Dobrica, vladar brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, gospodar Gane, vsemogočnež med gizdalini in hladno-toplimi bifeji v hotelih najvišjega razreda, ter nazadnje gospodar Kosta, surovi nadzornik brezplačnih pokušin v samopostrežnih trgovinah. Kralj miši in podgan je sam pazil na žeparje in goljufe, in ker je bila vojska njegovih podložnikov najštevilčnejša, se je razglasil za zakonitega kralja Beograda.” Čeprav se zdi, da se Aleksandar Gatalica s svojim na pol dokumentarističnim, pol fantazijskim stilom želi približati bralcu, pa se dostikrat izgubi v nepomembnih podrobnostih, s katerimi zabriše sicer jasno razdelano osrednjo nit pripovedi. Kljub temu da gre za stilističnega mojstra, ki se poigrava z besedami na duhovit in rahlo ciničen način, v knjigi Beograd za tujce pogrešamo obračun s stereotipi in miti, ki jih imajo tujci o srbski prestolnici. In premislek o takšni in drugačni odtujenosti v državi, ki poskuša v 21. stoletju voziti slalom med različnimi političnimi diskurzi in interpretacijami zgodovine.
Misija: nemogoče je zdaj dobila svoj 7. del s podnaslovom Maščevanje 1.del. O novem filmu, v središču katerega je agent Ethan Hunt, ki ga igra Tom Cruise, razmišlja Ana Jurc. Bere Maja Moll.
Harrison Ford je pri 80. letih petič in s tem še zadnjič nastopil v vlogi pustolovskega arheologa Indiane Jonesa. Novi del franšize z naslovom Indiana Jones in artefakt usode je prvi del serije, pri katerem nista idejno ali režijsko sodelovala niti Steven Spielberg niti George Lucas, sta pa film oba producirala. Režiser je tokrat James Mangold, ki je pred leti režiral z oskarjem ovenčano delo Hoja po robu o življenjski zgodbi legendarnega Johnnyja Casha. Novega Indiano Jonesa si je ogledal Gorazd Trušnovec. Bere Bernard Stramič.
Belgijska brata Dardenne sta znana po svojih družbeno angažiranih filmih. Otrok, Fant s kolesom in Dva dneva, ena noč je le nekaj naslovov njunega izjemnega filmskega ustvarjanja. V izhodišču imajo njuni filmi sicer vedno nek socialni problem, a so v osnovi natančne karakterne študije in tako daleč presegajo temo, ki jo obravnavajo. Za njuno novo delo Tori in Lokita sta ob 75. obletnici Cannskega festivala prejela posebno nagrado. Oceno je za oddajo Gremo v kino pripravil Muanis Sinanović. Bere Maja Moll.
Predstavo House Bolero je Matej Kejžar ustvaril na povabilo Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ob 60. obletnici njihovega delovanja. Premierno je bila izvedena maja 2022 in je gostovala v Ljubljani na Festivalu Spider 2023. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Nina Đurđević, www.ssp.hr
Režiserki Tjaši Črnigoj, ki je s svojo veliko uspešnico Babice, v izvirniku Bakice, delo je namreč nastajalo na Reki na Hrvaškem, uspel močan preboj tako pri nas kot v tujini. V letošnji gledališki sezoni se njen fokus raziskovanja problematike pravic žensk v sodobni družbi širi na raziskavo seksualnega užitka. Serijo predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki so bili izvedeni na Novi pošti, v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in Mesta žensk, je sklenilo predavanje-performans Borba. Ogledala si ga je Petra Tanko. foto: Nada Žgank, mladinsko.com
Morda se spomnite filma Proxima izpred štirih let – z Evo Green kot astronavtko, ki se pripravlja na misijo v vesolje in obenem na enoletno ločitev od osemletne hčerke. Francoska scenaristka in režiserka Alice Winocour se rada loteva psihološko težkih tem, v trilerju Motnja ima glavni lik na primer hudo posttravmatsko stresno motnjo, ki je posledica vojne; tudi Mia v filmu Spomini na Pariz se spopada s tovrstno motnjo, posledico terorističnega napada, ki ga je doživela. Film ocenjuje Gaja Pöschl.
Nedavno smo v oddaji Gremo v kino vzeli pod drobnogled odlično iransko kriminalko Sveti pajek režiserja Alija Abbasija, tokrat se posvečamo iranskemu filmu Leilini bratje, za katerega je Saeed Roustaee prejel nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu. Gorazd Trušnovec, ki se je posvetil obema filmoma, je napisal, da skupaj »tvorita prav zanimiv par vpogledov v drobovje sodobne iranske družbe«. Več pa v nadaljevanju.
Piše: Anja Radaljac Bere: Eva Longyka Marušič Knjižni prvenec Aleša Mendiževca Naključje in jaz, Filozofija za Louisa Althusserja je razdeljen na dva dela – Naključje in struktura ter Naključje in subjekt. V jedru knjige je vprašanje, ali se človek lahko odveže od samega sebe oziroma ali se lahko odveže od človeškega stanja, ki je z Althusserjem ključno opredeljeno z istovetenjem ideološke zavesti ter zavesti kot take; v skladu s to mislijo (človeška) zavest zunaj ideološkega strogo gledano ne obstaja. Mendiževec (od)rešitev človeka skupaj z Althusserjem – a tudi v odmiku od njega – išče na področju kontingence, v polju potencialnih možnosti. Vznikne iz naključja, ki ga poglobljeno, mestoma težje dostopno, razvije prvi del knjige Naključje in struktura. Naključje se predstavlja kot tisto, kar vzrok odveže od njegovega učinka – na mestu, kjer bi pred vznikom naključja obstajala trdna, rigidna struktura, po kateri bi iz vzroka A vselej sledil učinek A', naključje ustvari zdrs, razgibanje strukture in vznik kaosa. Naključje omogoči, da se vzroki in učinki razvežejo in da med njimi ni povezave. Nastane prostor odvezanosti. V drugem delu Naključje in subjekt Mendiževec pokaže, kako iz bivajočega individuuma nastane subjekt. Individuum pri tem temeljno opredeljuje, da obstaja v materialnem svetu ter ga individualno doživlja – tako iz spoznavno nedostopnega »objektivnega sveta« nastane doživeti svet, ki je torej vselej že opredeljen z individualnim doživljanjem. Tak doživeti svet, tako Mendiževec, ima človek, ima pa ga tudi slon – ali celo roža, saj tako za človeka, kot za slona ali rožo velja, da imajo telo, ki biva v svetu in svet doživlja. Po Althusserju subjekt iz individuuma vznikne preko ideologije oziroma, natančneje, preko ideološke zavesti – Mendiževec ob tem na primer izrazi, da ni subjekta brez države. Človekov individuum je tisti, čigar učinki delovanja so vselej ideološki, saj v subjektu vselej že deluje polje ideološkega. V temelju avtorja zanima, kako doseči razvezavo te določujoče vezi, v kateri je celo naključje človeku naloženo kot breme, saj vse, celo naključje, nekako odseva v človeku oziroma človek odseva celo v naključju. Da bi Mendiževec spel osvobodilni potencial koncepta naključja ter sámo zmožnost odvezave človeka od samega sebe, mora najti način, kako človeka izviti iz primeža ideološkega – ideološka zavest je namreč tisto, kar človeka temeljno opredeljuje kot človeka. Ta naloga je strogo znotraj Althusserjevega razumevanja zavesti nerešljiva in je stalna nevralgična točka v njegovi misli. Če bi namreč naključje odprlo prostor odvezanosti, v katerem bi vzniknil kaos, bi se sesula tudi ideološka zavest; človek bi v tistem hipu bival brez zavesti – in tako bi kvečjemu šlo za nek moment suspenzije, ki pa ne bi imela potenciala osvoboditve. Mendiževec tako uvaja koncepcijo zavesti, ki jo razlaga deloma prek Spinoze in deloma prek premišljanja – in zavračanja – nevroznanstvenih izpeljav Antonia Damasia. Pri tem je Mendiževec nekoliko poljuben; sicer je res, da se Damasio prek Spinoze smiselno povezuje z Althusserjem, a vendarle velja pripomniti, da v nevroznanosti – pa tudi v kvantni fiziki, kognitivni znanosti in drugih področjih – prav tako obstaja kopica različnih razumevanj zavesti. Če to dejstvo odmislimo, je pomembna sama potreba po vključitvi neke ne povsem althusserjevske izpeljave zavesti, ki je vezana na telo, na telesno, na individuum, ki zavest ohranja onkraj lastnega stanja subjekta (spomnimo: ni subjekta brez države!). Osvoboditveni potencial naključja s tem postane večji: človeku v trenutku naključja ni odvzeta zavest. Ta biva s celoto njegovega bitja – tako kot lahko biva tudi v drugih organizmih. V tem smislu se zdi zavrnitev posthumanizma, ki jo Mendiževec opravi nekako mimogrede, na zgolj dveh straneh, prehitra. Avtor ga v grobem enači z deleuzovskim konceptom postajanja, četudi posthumanizem obstaja kot širok nabor pomembno različnih filozofskih usmeritev. Zagata je v tem, da mora človek, če se želi osvoboditi samega sebe, odkriti – po možnosti trajen, ne zgolj začasen – način bivanja, ki bo odvezan od človeškega, sicer se bo vedno znova vračal k sebi in v človeško stanje, to pa se zdi prej humanističen kot antihumanističen napor. Obrat k drugim načinom bivanja in vključitev mišljenja teh načinov bivanja nam lahko pomaga videti potenciale, ki jih odpira Mendiževčev prostor kontingence in ki so nakazani s samim mišljenjem zavesti kot enotne s telesom in razširjene na druge oblike bivajočega. Naključje in jaz je knjiga, ki na kreativne načine povezuje koncept naključja, ki se ga filozofija tradicionalno otepa, in pojem osvoboditve ter pri tem sega onkraj realpolitičnih osvobodilnih bojev k vprašanju samega načina obstajanja in stanja (človekovega) individuuma v svetu.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Aleksander Golja Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja. To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme. V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste. Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij. Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima. Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda? To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo? Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.
Piše: Tonja Jelen Bere: Eva Longyka Marušič Postumno izdana knjiga pesnika, pisatelja, kritika, publicista in esejista Jožeta Snoja Očetov sin – Sin Očetov ima podnaslov Na novo o Bogu. Gre za hibridno delo – na začetku je poezija, ki se nato prelije v prozo, ki pa se prepleta z esejistiko, pri čemer vsestranski umetnik operira z nenehnimi utrinki, razmisleki in refleksijami. Vmes so tudi posamezni poetični pasusi, ki so kot dodatne potrditve zapisanemu. Delo obravnava tri osrednje teme, in sicer o mami, očetu in bogu. V ospredju je avtorjev odnos z vsemi naštetimi, pa tudi razmislek o veri in tudi kritika katere koli oblasti ali njenih deležnikov. Pri tem pa je veliko humorja – tudi sveti, posvečeni ljudje se znajo zabavati in iti čez svoje meje. Avtor najbolj problematizira oblast, ki mu ni pustila misliti po svoje. Prav tu poudarja svojo samostojnost in ne vzgiba svojih staršev, o katerih sicer govori v večini obravnavanega dela. A rdeča nit so odnosi, v katere prehaja umetnik. Nenehno jih razčlenjuje, pri čemer govori o svojem nenehnem dvoboju. Gre za bojevanje med njim samim in osebami ter silami, ki jim sam ne more ubežati. Vse pa se začne z vprašanjem o obstoju boga oziroma veri vanj. To je lahko beg ali kazanje vere na zunaj in s tem posledično njena sama potrditev. Snoj ni toliko iščoči, kot je živ v vsem, kar veruje. Verzi »v nepretrganem / visenju / se mi močijo usta« podajajo jasno izjavo o zlitju in prepletanju subjekta z bogom oziroma očetom. V celotnem delu Očetov sin – Sin Očetov se Snoj v živem jeziku poigrava z deli molitev in Svetega pisma. Izpisuje se življenjska pot vernika, umetnika, človeka, sina, moža in očeta, ki je nenehno gnetel, razmišljal in razčlenjeval ves obstoj, ga členil na različne točke, kot sta na primer otroštvo in takratni odnos z očetom ali zrela doba z njegovo ostarelo materjo. Pri tem mu ne uide posmehljivost in večno vprašanje o Ojdipovem kompleksu in seveda pedenjpedstvu. Tega Snoj smeši, kot zaradi njega smeši samega sebe in svojo nemoč. Prav ta zbanaliziranost avtorja počloveči in mu poda svojevrstno žlahtnost. Najvišje pri vsem tem pa je postavljeno življenje samo z vsemi hibami in lepoto. To je najti v družini, sakralni umetnosti in intimnem razmišljanju o poeziji, bogu in Mariji. Prepleta se duhovno in fizično: »Na božji tron namreč postavim svojega ata,« zatrdi avtor. Prav zato je mogoče zbirko skleniti v neko troedinost, ki je presežna in tehtna tako z verskega kot z literarnega vidika. Ta prispodoba je mogoča tudi zaradi avtorjevega lastnega izkustva medvojnega begunstva Snojeve družine iz Maribora v Mokronog. Poetični del se poglobi v iskanje sebstva in se v nadaljevanju knjige nadgradi v nenehnem analiziranju. Pri tem ne prizanaša ne sebi ne žugajočim okoli sebe. Kot je ob koncu pripisal Vid Snoj, je bilo poetično-prozno delo Očetov sin – Sin Očetov končano nekaj dni pred avtorjevo smrtjo, kar je razvidno iz pripisanega datuma. Gre za večplasten pogled v življenje in razmisleke avtorja, ki se ni uklonil sistemu, znal pa poklekniti pred lastnim spraševanjem in dvomi, ki so mu dajali nenehno možnost za premišljevanje in nova leposlovna dela.
Piše: Jure Jakob Bere: Jure Franko Leta 1931 rojeni Antonio Gamoneda je moderni klasik španske poezije. Njegovo ustvarjalno pot so od vsega začetka krojile težke družinske in družbene okoliščine. Komaj enoleten je izgubil očeta, ki je bil modernistični pesnik, in se z ovdovelo materjo na pragu španske državljanske vojne iz rodnega Ovieda preselil v mesto Leon. V času najhujšega vojnega nasilja so bile šole zaprte, zato se je mali Antonio branja naučil kar ob prebiranju poezije iz edine knjige pokojnega očeta. Desetleten je vstopil v osnovno šolo, ki so jo v Leonu za javno dobro vodili menihi avguštinci, a jo je že po dveh letih zapustil ter za vselej končal z institucionalnimi oblikami izobraževanja. Pri štirinajstih letih se je zaposlil kot bančni kurir, nato pa pri Trgovinski banki v Leonu na različnih delovnih mestih služboval vse do leta 1969. V tem obdobju se je izoblikoval tudi kot pesnik. Leta 1960 je izdal odmeven pesniški prvenec Negibni upor, s katerim se je opazno oddaljil od realizma, ki je takrat prevladoval v španskem literarnem prostoru. Odmik od realizma je bil neke vrste literarna subverzija, s katero je Gamoneda izražal nestrinjanje s totalitarizmom in krvavo dediščino bratomorne vojne, ki sta špansko družbo držala v represivnih kleščah vse do smrti generala Franca leta 1975. Gamoneda, ki je bil tudi član protifrankistične odporniške skupine intelektualcev, v kateri so se združevali svobodomiselni španski umetniki in izobraženci različnih estetskih in strokovnih provenienc, je v tem obdobju ustvaril še štiri pesniške zbirke, ki pa so zaradi državne cenzure vse izšle šele po smrti generala Franca. Po odhodu z banke se je Gamoneda zaposlil kot vodja kulturnega odseka pokrajinske državne uprave, ustanovil njižno zbirko Provincia in istoimensko galerijo ter skušal v zatohlih razmerah policijsko nadzorovane družbe odpirati prostor za sveže, disidentske literarne in likovne poetike. Kot ravnatelj zasebne kulturne in izobraževalne ustanove je ostal vpet v družbeno-kulturno delo tudi v tranzicijskem, pofrankističnem obdobju. Takrat, se pravi v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je tudi njegova poezija doživela celovito in pravo kritiško pozornost, z uglednimi nagradami pa tudi širši družbeni odmev. Zbirka Knjiga hladu, prva Gamonedova knjižna predstavitev v slovenskem jeziku, je v izvirniku prvič izšla leta 1992, kasneje pa, nekoliko predelana in razširjena, še dvakrat. V spremnem zapisu prevajalca beremo, da gre za avtorjevo najbolj inovativno zbirko, ki hkrati konsekventno vztraja pri tistih poetoloških značilnostih, ki so njegov prepoznavni znak vse od začetka stvarjalne poti. Knjiga hladu je obsežen in po svoje tudi zahteven bralski zalogaj, ki svoje bogastvo razkrije le imaginativno odprtemu in poustvarjalno gibkemu in zmogljivemu bralcu. Zahteva potrpežljivost, pozornost in vztrajnost; v zameno za bralsko predanost pa odpira vrata v nenavadno zamolkel in prostran, neskončno širok prostor, ki pritajeno, skoraj neslišno žari od lepote. Zbirko sestavlja sedem ciklov: Georgike, Čuvar snega, Še kar, Opolzka pavana, Sobota, Hlad meja in zadnji, nenaslovljen, ki vsebuje le eno kratko pesem. Vse pesmi so brez naslova in oblikovane v prostem verzu, ki se ponekod preliva v napol prozni stavek, večinoma pa zaokroža v zgoščena dvo- ali trostišja. To je strnjena, izrazito ekonomična pisava, ki z veliko opisno natančnostjo prinaša podobe iz prepoznavne resničnosti in jih s presenetljivimi pomenskimi zasuki in preskoki introspektivnega izpovedovalca predeluje v pomenljive notranje prizore. Za te prizore je značilna velika statičnost, nepremičnost, ki spominja na fotografije ali dolge filmske sekvence, v katerih se nič ne dogaja in veliko kaže. Na drugi strani pa ta pesemska nepremičnost sije od silne, intenzivne živosti. Ta dvojnost se ujema s kontrastnostjo med motiviko na eni in tehnopoetskimi postopki njene obdelave na drugi strani. Na motivni ravni se srečujemo z izrazito snovnimi, čutnimi, nazornimi, otipljivimi podobami, ki pa se v pesemskem telesu kakor na mah spremenijo v nekaj nesnovno čvrstega, zamrznjenega, ovekovečenega. Gamonedove pesmi delujejo hkrati polteno vzburljivo in eterično hladno; v njih odmevajo težke, globoke strasti, skoraj v isti sapi pa tudi slutnje odrešenega, nebeškega miru. Na snovni ravni se motivika Gamonedove poezije v zbirki Knjiga hladu večinoma napaja v naravi ter intimnem spominu, oboje pa prepleta z arhetipskimi položaji človeškosti, iz česar izvira značilni eksistencialno-duhovni značaj teh pesmi. Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni "goreči hlad", tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu "premika obzorja". V tej luči lahko prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem slednja sloni.
Na Kinodvorišču, letnem kinu Kinodvora, se vrti dokumentarec o "kraljici Morne" Cesarii Évori. Film si je ogledala Tesa Drev Juh.
Neveljaven email naslov