Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje.
Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo.
Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.
Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje.
Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo.
Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov