Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Andrej Lutman
Bere: Jure Franko
Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici.
Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena.
Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo.
Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju.
Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo.
In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec?
Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo.
Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!
Piše: Andrej Lutman
Bere: Jure Franko
Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici.
Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena.
Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo.
Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju.
Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo.
In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec?
Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo.
Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Neveljaven email naslov